Zdaj govori knjižničarka

»Ideja o slovarju je v Ribnici že dolgo tlela. Včasih smo se kar zdrznili, ko je kdo rekel kakšno izjemno lepo starinsko domačo besedo. Smo si rekli, da bi bilo to primerno za slovar. Potem pa smo si začeli besede zapisovati.«

»Nežina mama pozna ogromno starinskih izrazov, ki jih jaz ne poznam več. Gradivo smo vzeli tudi iz virov, ki so že napisani v narečju, na primer določene raziskave in so na zadnjih straneh slovarčki. To je bil dodaten vir.«

»Zdelo se nam je za začetek kar težko, a se je nazadnje izkazalo, da imamo 350 besed brez velikega truda. Da jih imamo zbrane, ne da bi jih iskali.«

»Tok življenja tako pelje, da mislimo, da še vedno govorimo v narečju. Za Ribničane je značilen pojoči, široki dolgi A, ki ga težko sčistimo.«

»Knjige pomagajo videti, kaj je človeško, tudi v sovražniku.«

»Več kot bereš o distopijah, več svobode imaš. Prikazujejo nevarnosti, pa tudi načine, kako se jim izogniti in upreti.«

»Obstaja zmotno mišljenje, da knjižničarji predvsem beremo, ampak v resnici je to predvsem delo z ljudmi, da se znaš vživeti v nekoga, ki je mogoče introvertiran in mu znaš pomagati z izborom knjig.«

»Se je miza kdaj obrnila? Kdaj sami slišite 'ne' od povabljencev?«

»Ko smo začeli delati prireditve, je bila ta masa dogodkov zelo velika in smo razmeroma nekritično sprejemali dogodke in neke predstavitve.«

»Pri mojem delu res ena najtežjih nalog, v resnici nikoli ne postane lažje.«

»Pri snovanju programa tega prav hudo v zavesti nisem imela.«

»Zdaj imamo knjige na temo morja, ker je to aktualno.«

»Dobro, kvalitetno, ampak pozabljeno, ker trenutno ni najbolj oglaševano.«

»Kljub vsem sodobnim spletnim junakom, ki so seveda veliko bolje reklamirani in mednarodno znani, je Kekec med našimi otroki tisti, ki je v njihovi zavesti in s katerim odraščajo.«