»Dobra ali neugodna presenečenja mi dajo polet iskanja novih ustvarjalnih poti, nezavedno pa vseeno deluje moje telo, velikost roke, dolžina roke, debelina trebuha, ramena, obračanje vratu, zapestja, višina slikarske podlage, višina mize, velikost platna, oblike lopatice.«
»Gosto pretkane površine platen in listov dobitnika nagrade Patrika Dvorščaka pogledu ne dovolijo, da bi se predolgo mudil na enem mestu.«
»Oblikotvorna manifestacija, kot posledica vsakdanjih dejanj, je po mnenju kuratorke bistvo pripovedi prostorske postavitve enajstih glinenih figur, ki jih v prostor umestila Lana Pastirk.«
»Notranji prostori njenih slik so simbolna paralela intimnemu delu zavesti (in podzavesti), ki je le naš in katerega le del želimo in zmoremo deliti še s kom.«
»Bila je snovalka inovativnih grafičnih postopkov v tehniki barvne jedkanice, ki si jih je zamislila sama – ti so bili njena umetniška skrivnost – in je z njimi pritegovala svetovno grafično javnost. Ko se je nehala ukvarjati z grafiko, si je to vedenje želela deliti.«
»Tudi to, da je okoli leta 1974 prenehala z razstavljanjem slikarskih del, je bila verjetno posledica reakcij slovenske kritike na njeno slikarsko delo. Nesprejemljivo se je zdelo, da nekdo ali še bolj neka umetnica, v kontekstu visokega modernizma, goji perfekcionizem slikarskega metjeja. Mislim, da je vidik avtocenzure kot posledice različnih okoliščin vplival na to, da ni naredila tega zanjo drznega koraka.«
»pomenljivim narativnim in hkrati neko latentno ekspresijo prežetim umikom v svet, ki je daleč izven resničnosti, torej ni aristotelska imitacija narave, a se zmore, če ga umetnik zna povezati, se torej navezati nanj, da dobi nov, lahko tudi paradoksalni predznak, razsežnost, ki bo, kot si jo zamišlja naš slikar, dosegla raven samozadostnosti, seveda pa nikoli dokončnosti, kot je platonska definicija predstavitve sveta idej«
»zahteva samega umetnika, zastavljenega njemu samemu, ante ali post festum zgodbe na platnu – ki ga oživlja, lahko tudi preoblikuje v drugačno usmerjeno pozicijo in ki jo v tej fazi postavlja v branje gledalcu, opazovalcu in hkrati odjemalcu, če tako definira občinstvo samega sebe«