Ključna beseda: soneti

»Pred nami so torej zadnje pesmi, ki jih je Lorca napisal in so v knjigi izšle šele petdeset let pozneje.«

»Lahko si predstavljate, da je imela ta izdaja, najprej anonimna, ogromen vpliv na deželo, kakršna je bila takrat.«

»Poslednjič, ko sem ga videl, me je odpeljal za vogal in mi skoraj na skrivaj odrecitiral šest ali sedem sonetov, ki se jih zaradi njihove neverjetne lepote še vedno spominjam.«

»Vse, kar sem lahko naredil, je bilo, da sem strmel vanj in rekel: 'Kakšno srce. Toliko ljubezni in toliko trpljenja!'«

»Rekel mi je: 'Ne morem verjeti, da sem prebral tisto literarno prilogo do zadnje črke in da ni niti enkrat omenjena beseda homoseksualec!'«

»Ob tem Gibson poudarja, da je iz slovnice (oblike pridevnikov, ipd.) 'popolnoma jasno, da Lorca piše o istospolni ljubezni'.«

»sonet od svojega nastanka v 13. stoletju vse do danes nedvomno krona evropske poezije.«

»Zdi se, da je podobno zavedanje o moči soneta prevevalo tudi dobo, v kateri je ustvarjala Vittoria Colonna.«

»Na tisti dan, ko mi v srce vstopila / je ljubljena podoba, kot da imela / bo mnogo let tu dragi dom, žarela - / 'Je človek? Je božanstvo?' sem dvomila.«

»Lastna bi roka od bolezni gnana / storila to, a želja, da sestala / bi skoraj tam se, jo je zadržala.«

»Slog mili, ki ne zmorem ga preseči.«

»V sednivski / cerkvi z žebljem sekljam čebulo / Za kuhinjsko desko smo sneli skodlo / Zreli ženski storži črnih borov / se kotrljajo v okrilje reke Snov.«

»Prosim, še tri tercine mi daj, o krajina! / Z zeleno knjigo dojemam vse čase / Več jih je kot si lahko zamislimo.«

»Spominjamo na Ahajce / pred Trojo Tedaj železo zdaj litij / Toda litij hira hitreje od železa.«

»Z raztegnjenim krikom šepam v zeleno / knjigo ki vse odpušča Vdam se molku.«

»Fatko! / Ko padamo bosi skozi češnjevo krošnjo / proti robu pocinkanega soda / bos skočiš z balkona Ujameš ribo.«

»Evropa si zatiska oči pred spopadom civilizacije in barbarstva, / ki na njenih tleh vse bolj plamti. / Plameni, v katerih izginja Notre Dame, Naša Gospa, / so zato simbolni konec veličastne evropske civilizacije«

»Slovenija je mala in lepa, kakor duše njenih ljudi«

»Osebna zgodba žalostnega Prešerna dovolj žalostna (patriarhalna, pedofilska, alkoholna), da pri vsakokratni novi generaciji razmišljujočih zbuja tisto zdravo aromo nelagodja do pripadanja (kateremu koli) plemenu«