»Objekti so posredniki, prek katerih je mogoče ugotoviti mehanizme družbene ureditve. Prek njih lahko razberemo, kako ljudje stvari vidimo in kako tisto, kar vidimo, razumemo.«
»Ima glina tudi terapevtski učinek, saj je zemlja – kar glina pravzaprav je – prvinski element, ki lahko poveže odtujenega človeka z njegovimi koreninami, ga prizemlji. Obenem glina ohranja in izpopolnjuje žlahtne tehnike rokodelstva.«
»Je mogoče tradicijo ohranjati samo tako, da se opominjamo, da si jo je treba nekako zamisliti na novo. Razpoke, tragedije in travme se namreč dogajajo, mi pa se moramo naučiti biti del nečesa večjega od sebe da jih premagamo.«
»Moja mama se je poročila z očetovo fotografijo v Teheranu. Študiral je radiologijo v Švici, in da je mati lahko prišla živeti k njemu, je bila poroka obvezna. Za mojo mamo in njeno versko naravo je bilo življenje v Evropi izziv. Greh je bil povsod. Moj oče je izhajal iz liberalne in sekularne družine. Bil je ljubitelj kulture, likovne umetnosti, klasične glasbe. Moja mama nikoli ni razumela, kako je lahko na primer cenil sliko, ki prikazuje gola telesa.«
»Za deklico je bilo to težko in boleče. Ko se je razvijala moja identiteta, sem nosila oba v sebi. Še vedno ju, do danes. Sem rezultat iranskega boja med tradicijo in modernizacijo.«
»Ustvarjalna ekipa se je v procesu, kot opisuje Zvezdana Novaković, 'glasbeno naslanjala na tradicijo ritualnega petja med Belo krajino in Hrvaško, ki na zelo star način ohranja vez, ki so jo gojili naši predniki. Ples v krogu, petje neskončnih melodij, ki se prepletajo in nikoli ne končajo, prošnja soncu, da sije. In ker se na kresno noč dogajajo čarobne reči, se ta čarobnost prepleta z zvoki harfe, ki riše pokrajine Gorjancev'.«
»Po besedah Nataše Keser so 'odkrivali ljudsko slovstvo skozi ljudsko pesem in petje, spoznavali ljudske navade in običaje ter 'stara' znanja, ki so zgovorna in povedna prav danes, ta trenutek, pa vseeno tonejo v pozabo. Ali pa jih morda na novo odkrivamo'.«
»Urša Kavčič pa je proces označila za igriv, 'napajal nas je z energijo, skozi gib in glasbo sem odkrivala nove ustvarjalne dimenzije. Naše delo je bilo od samega začetka zelo sproščeno in pri improvizacijah se mi je pogosto zdelo, da se do potankosti poznamo. Režiserka Maruša Kink je bila izvrstna v držanju odprtega, kreativnega in varnega prostora, proti koncu pa je vodila umirjen proces zapiranja tega prostora in vse nitke z nežnostjo spletla v celoto'.«
