»V njenih umetninah smo hkrati v polju asociacij in hkrati v poljih umetnin, ki nas selijo z njihovim videzom naprej. Tja, kamor seže naš pogled. V na videz znano vesolje. Prav na to spominjajo umetnine Dragice Čadež. V svet, kjer vse živi v lebdenju.«
»Objekti so posredniki, prek katerih je mogoče ugotoviti mehanizme družbene ureditve. Prek njih lahko razberemo, kako ljudje stvari vidimo in kako tisto, kar vidimo, razumemo.«
»Ima glina tudi terapevtski učinek, saj je zemlja – kar glina pravzaprav je – prvinski element, ki lahko poveže odtujenega človeka z njegovimi koreninami, ga prizemlji. Obenem glina ohranja in izpopolnjuje žlahtne tehnike rokodelstva.«
»Je mogoče tradicijo ohranjati samo tako, da se opominjamo, da si jo je treba nekako zamisliti na novo. Razpoke, tragedije in travme se namreč dogajajo, mi pa se moramo naučiti biti del nečesa večjega od sebe da jih premagamo.«
»Izhajajoč iz arhetipskosti prostora podzemno dvorano osebno doživljam kot jamo, ki je simbol tako maternice kot tudi grobnice, sočasno pa je prisotno tudi globoko zavedanje, da so bile ravno jame prvo človekovo domovanje.«
»Sveže so, tako sveže, da bo vsak stik z našim stopalom pomenil odtis, ki bo ostal na prenekateri od njih kot zanesljiv dokaz prisotnosti tukaj, v tem prostoru, ki se bo počasi sušil in postajal trdnejši, a hkrati se bo takrat začelo tudi njegovo razkrajanje in na koncu bo ostal prah.«
»Projekt je v nenehnem nastajanju in mi smo avtoričini pomočniki, pa tudi tisti, ki se sprašujemo, ali sploh lahko stopimo v delo. Ga bomo uničili? A prav to avtorica od nas pričakuje – da se zlijemo z materialom, da interveniramo vanj s svojim lastnim zapisom in skupaj s Časom ustvarimo novo, staro, začetek pa ostaja kot zapis trenutka, spočetja na cianotipijah na galerijskih stenah.«