»Igra, h kateri vabi besedilo, je v veliki meri povezana s preusmerjanjem pozornosti – s pripovedi, torej z enega vsiljenega zornega kota, v središču katerega je junak, na prostor, v katerem vse podrobnosti nenadoma postanejo enako pomembne.«
»V tem odlomku, ki bi ga danes prehitro opredelili kot postdramskega, lahko prepoznamo odmev težav, s katerimi se je nemški književnik in režiser Heiner Müller zagotovo soočal v času zgodovinske mrtve točke, na kateri je bil svet pred padcem berlinskega zidu.«
»Ali Aleksander Veliki zapušča Makedonijo in odhaja v neznano ali se v resnici vrača tja, kamor sam čuti, da najbolj pripada? In še pomembneje: ali novodobni begunci zgolj bežijo pred vojnami in preganjanjem ali pa se kot Aleksandrovi vojaki po vstaji na bregovih reke Hyphasis šele zares vračajo domov.«
»O Lindi Blair (ki v Izganjalcu hudiča igra obsedeno deklico, op. n.) sem na primer izvedel, da je bil zanjo najbolj žalosten spomin smrt njenega dedka. To sem torej skušal uporabiti in jo spomniti na dedka, preden smo začeli snemati prizor, v katerem je morala biti žalostna. Temu rečemo obujanje čustev s pomočjo čutnega spomina. Režiserjeva naloga je, da iz tebe izbrska spomine, ki te ujezijo, razveselijo ali razžalostijo, in ti jih nato predlaga. Nikoli igralcu ne naročim, kako konkretno mora odigrati določen prizor – konec koncev je njegov obraz tisti, ki bo na velikem zaslonu.«
»Pogovor se je vrtel predvsem okrog tega, kako fantastična je Ellen Burstyn. Nimam pojma, kakšna bo zgodba in nihče ni načel pogovora o mojem sodelovanju. Samo obvestili so me, da bodo film snemali.«
»Skozi pisma Ostijeve matere izvemo vse. Ne samo, kako težko je preživeti tisoč dni in noči, najpogosteje brez vode, elektrike in hrane, ampak kako v takšni situaciji poskrbeti, da bo preživel tudi maček.«
»Ta terasa je bila točno tisti prostor, ki je ubogega mačka, ki je moral biti seveda pogosto zaprt v stanovanju, neskončno zanimal in je nenehno hotel bežati ven. In seveda so strani o tem mačku tiste, ki na poseben – ozemljen, duhovit, človeški, živalski, kozmičen – način pokažejo vso tragiko in seveda ves absurd te vojne.«
»To je tvoja zadnja priložnost. Potem se ne moreš več vrniti. Če boš vzel modro tableto, se bo zgodba končala, zbudil se boš v svoji postelji in verjel boš, kar koli boš hotel verjeti. Če pa vzameš rdečo tableto, boš ostal v Čudežni deželi in pokazal ti bom, kako globoka je zajčja luknja.«
»Če je Spielberg le nekaj let prej pokazal, da so računalniško generirani dinozavri zagotovo stvar prihodnosti, sta sestri Wachowski dokazali, da je CGI pravzaprav že stvar sedanjosti; njun vizualni jezik je postavil nove standarde, ki so bili takrat še nekaj nevidenega, popolnoma futurističnega in skorajda magičnega, brez te vizije pa si sodobnih ‘blockbusterjev’ danes skorajda ne znamo več predstavljati.«
»V tehničnem pogledu je bila kolaboracija z okupatorjem res prisilna, ker naj se tako majhen narod ne bi mogel upreti tako veliki sili. Toda kaj, če bi vsi okupirani narodi takrat pustili, da gredo stvari svojo pot, ali da bi jih prepustili v reševanje Združenim državam Amerike?«
»Pri današnjem urejanju razmerij med političnimi strankami bi morale tiste, ki so nasledile takratne stranke, prevzeti odgovornost in obžalovati napačna ravnanja. Če bi se to zgodilo na obeh straneh, bi verjetno prišlo do prvih korakov v pravo smer.«
»Poglavitna vsebina sega od zgodovinskih izročil iz starih in polpreteklih časov ter folklornih in drugih ljudskih pripovedi, zgodb, pronicljivih portretov vaščanov in vaščank do raznih anekdot, pravljic, pesmi, molitev, pregovorov, rekov, vaških zbadljivk, starih narečnih besed in drugega drobiža.«
»Božidar Premrl je tako za knjižno objavo pripravil pomemben del zelo obsežnih, širši javnosti še nedostopnih in neznanih rokopisnih domoznanskih, etnografskih in folklorističnih zapiskov Milka Matičetovega.«
