»Sama govori o tem, kako sta prehajala med svojimi polji ustvarjanja – od avantgarde iz New Yorka in Japonske, ki jo je poznala ona, do rokenrola, ki je bil v njegovi domeni. Drug drugega sta navdihovala ter zelo pozitivno in plodovito prispevala k življenju drug drugega.«
»Poseganje v naravo je minimalno, skoraj platonsko v pazljivosti do obstoječega, četudi človeško ustvarjenega, a kljub vsemu vključenega v življenjski cikel nastajanja in propadanja.«
»Vmes pa je medij, ki se zaveda, kako prostran in edinstven je prostor, ki nas zaznamuje: vseobsegajoč in lasten, od najmanjšega dela atoma do širnega vesolja, oseben in družben, naraven in umetniški, a samo eden in edini.«
»Kot bi čutila, da lahko odloži svoje orodje, s katerim jih je varovala, da niso več potrebne črte, s katerimi jim je vedno ustvarila krhek, a močan oklep pred našim pretiranim vdorom v njihovo intimo, zdaj so tukaj, kot bi odgrnili zaveso, kot bi odstranili zunanje stene, zdaj so prišle na dan vse barve, na dan so prišle oblike, ki so bile vedno dovolj skrite, ni več strahu, ni več jutri, na katerega mora ženska misliti vsak dan in vsako uro, premišljati vsako svojo besedo in korak, zdaj je tukaj vse, pred nami, intenzivnost včerajšnje varovane intime in osebnosti je nadomestila preprosta, a močna dejanska podoba.«
»Čustvo je mogoče prepoznati, točno vemo: šlo je za materinski odnos do njenih žensk in podob. A ni odrasla Mina Fina, odrasle so njene ženske, svet je še trši, svet je še bolj nevaren, a njene ženske so zdaj polnoletne, zato jih je spustila pred naše oči, drugače močne, drugače osvobojene, nič jim ne more več naš pogled, ne moremo jih prizadeti, ne moremo si jih vzeti. In zato je ta razstava prelom v času, v prostoru, v govorici avtorice, čutimo moč, čutimo svobodo – pa čeprav nam čas nadeva več okovov in čeprav je prihodnost morda strašljiva. In prav to nam sporoča avtorica: svoboda je, ko veš. Zdaj vemo. Takoj ko stopimo v galerijo, vemo. In vemo še nekaj: da smo dobrodošli. Da je vse ok. Nenadoma smo varni mi, ker nas varujejo one.«
»Oda Palestini Hadrović pa je večmedijski projekt, ki je v zaostrenih razmerah še aktualnejši, razmišlja pa o komuniciranju v zasebnem in javnem prostoru ter o pomenu posameznikove participacije v kolektivnem diskurzu.«
»Že januar 2024 s koprodukcijo Fausta je pokazal, da gledalci in obiskovalci polnijo naše dvorane z neverjetno energijo in vehemenco.«
»Izposoja lesene skulpture iz zbirke ameriškega muzeja v Demokratično republiko Kongo ima tudi zgodovinski pomen, upamo, da bo ta gesta navdihnila novo generacijo sodelovanja med muzeji na obeh celinah.«
»Črke in besede se mu lahkotneje in v rednem plimovanju raje zlivajo na papir kot neumorno preskakovanje valov čez prodnike in kamne, čez katere kakor v zaletu navdiha tečejo njegovi verzi. V njih se zrcali Ljubezen iz naslova razstave – opazovanje z vsem cudenjem ter intimna, skoraj panteistična povezanost umetnika Zdravka Kokanovića - Kokija z naravo.«
»Še več, v njegovem ustvarjanju narava presega zgolj motivno in tudi estetsko inspiracijo. V zaupnem odnosu avtorja in vsemogočne narave se krepijo spoštovanje, dopuščanje, igrivost in hudomušnost, ki poganjajo umetnikovo kreativnost v popolnem zaupanju likovne smeri in v potrpežljivosti njene izraznosti. Morda je zato Koki v svojih umetnostih – naj bo to poezija, fotografija, kiparstvo ali slikarstvo – tako predan, neutruden, marljiv in lahkotno vsestranski, ker ima ob sebi v naravi večno zaveznico.«
»Še bolj intrigantno in izrazito pa se umetnikova kreativna esenca razkriva v občasnih soočanjih ali celo zlitjih slikarstva in kiparstva, v potrpežljivi tehnični preciznosti in prepuščanju naključju, pravzaprav pa toku narave, da sama ubere oblikovno izraznost, na primer v globoki svojevoljni razpoki ilovice na platnu.«
