»Ne moremo si zamišljati, kako bi lahko oseba brez takšnih znanj skrbela za kompleksne zbiralne politike na področju moderne in sodobne umetnosti ter imela resno vizijo umetnostnega programa za dve tako zahtevni razstavišči, kot sta Moderna galerija in MSUM.«
»Črkovanje Cezannovega imena z ostrivcem je postopoma prevzela njegova žena Hortense Fiquet (vendar šele v 90. letih 19. stoletja), verjetno zato, da bi Parižanom in ljudem zunaj Provanse nakazali izgovarjavo.«
»Vse skupaj je postalo minsko polje. Slike, za katere obstaja dvom, se še vedno predstavlja kot Goyevo delo, pa naj bo to namerno ali nenamerno. Vsi si želijo, da bi šlo za originale.«
»Težave se zavedamo že dolgo. Že dalj časa se zavedamo težav, a zdaj mora vsak zase opraviti potrebne analize. Skoraj vsak muzej, ki ima kakega Goyo, ima tudi kakega problematičnega Goyo. Raztreseni so vsepovsod. V nekaterih primerih gre zelo očitno za ponaredke poznejšega nastanka, drugod pa za dela mojstrovih pomočnikov.«
»Odgovor je jasen: Goya, tako kot večina velikih umetnikov, je imel atelje s pomočniki, kar pomeni, da so bila številna platna v tem ateljeju delo drugih rok, a v javnost so jih seveda brez izjeme pošiljali z Goyevim podpisom.«
»Če se izkaže, da je slika delo pomočnika, njena vrednost seveda strmoglavi. Slikarji v senci velikih mojstrov lahko posnemajo njihovo motiviko, slog, uporabo barve, a končni izdelek nikoli ni prežet z individualnostjo in močjo izvirnega ustvarjalca.«
»Vedno več ljudi je, ki se ukvarjajo z ilustracijo in oblikovanjem, znotraj te ponudbe pa je treba biti malo drugačen, saj je to tisto, zaradi česar bodo poklicali tebe in ne nekoga drugega.«
»V pastelnih podobah Jakčevih pokrajin prihajata do izraza impresivna liričnost in intimnost, v portretu ekspresivnost in v fantazijskih podobah problematika življenja in smrti.«
»Zanjo so značilne svetlobna izraznost kontrastov, dramatična vzvalovanost motiva, uravnotežena z mehko plapolajočimi linijami, in umetnikova čustveno prefinjena zazrtost v lepoto sveta.«
»Rada bi zaokrožila in pokazala vsaj ljubljanske fragmente, saj se z njimi vendarle kaže intelektualna in kulturna politika v srednjeveških in renesančnih stoletjih v deželi Kranjski.«
»Prek svoje prezence govori o času in miljeju, v katerem je nastal, in tudi o miljeju in času svojega poznejšega življenja, ko ga je dobil v roke neki knjigovez, razdrl prodani ali podarjeni rokopis, stresel folije v škatlo in iz nje vzel tisto, kar mu je prišlo prav.«