Omemba: Branko Šturbej

»Pusti vse in postani nov človek in jaz te bom povzdignil.«

»Rasputin je vse. Rasputin je povsod.«

»Oddaljili ste se od ljudi, ne čutite tragične resnice življenja.«

»Mi smo otroci sonca.«

»Ljudje tekajo in vpijejo, jaz pa nič ne razumem.«

»Nobena osebnost, noben lik se mi ni zdel tako izjemen za radiofonijo kot prav Mahler, ne samo zaradi svoje delno ali pogojno romantične oziroma razviharjene, disonatne glasbe, pač pa tudi zaradi vseh dogodkov, ki so vplivali na moj izbor.«

»Že ob branju besedila sem popolnoma na novo dojela Mahlerjevo življenje in glasbo.«

»Iz te kombinacije sem črpal navdih, kot je Mahler izkoristil razpon čustev v orkestrski predlogi z vsemi sredstvi.«

»Zgodba skladateljeve globoke ustvarjalne in življenjske krize ob pisanju svoje zadnje, desete simfonije, pa je Likarja navdihovala in razpirala možnosti za ustvarjanje zvočnega sveta.«

»Avtor igre se opira na znana dejstva, vendar ustvari živo in poetično misel, s tem pa seže globlje v Mahlerjevo življenje in ustvarjanje.«

»V boju med dobrim in zlim je zajeta avtorjeva kritika sodobnega izmaličenega sveta in izničenega človeka v njem.«

»Pesnik v delu izjemnih pesniških razsežnosti vizionarsko odpira esencialna vprašanja naše dobe.«

»Igra bo pritegnila tudi odrasle poslušalce, saj je njena zgodba posrečena satira na oblast in njen vzgojni sistem.«

»Gledališče se ukvarja s človekom, z njegovimi podobami, smisli, skrivnostmi. In sukati se v svetu globokih in čudežnih skrivnosti bivanja je moj privilegij, ampak tudi močna zaveza etiki gledališke umetnosti. Hvaležen sem svoji odločitvi iz mladosti, da sem za svoj življenjski poziv izbral prav gledališko umetnost. Na tej poti sem namreč srečeval izjemne osebnosti, ki so poleg gledališča soustvarjale tudi mojo umetnost.«

»Gledališče ustvarja drugačen profit; tke vezi med ljudmi, tke strpnost, odstira sovraštvo, drži zrcalo človeški neumnosti in nas nenehno opozarja, kako zlahka pozabljamo na človeške vrednote.«

»Verujem v to, da gledališče raziskuje samega sebe, gledališče je še vedno v kondiciji, ker vidim, da je toliko ustvarjalcev in kreativnih ljudi, ki želijo ustvarjati. Ne nastopati, ampak ustvarjati.«

»Verujem v to, da gledališče raziskuje samega sebe, gledališče je še vedno v kondiciji, ker vidim, da je toliko ustvarjalcev in kreativnih ljudi, ki želijo ustvarjati. Ne nastopati, ampak ustvarjati.«

»Trdo smo delali, ni nam šlo za nič drugega, kot da ustvarimo dobro predstavo, da je sveža. To je bilo vse, nobene druge ambicije nismo imeli.«

»Oder je res magičen prostor, kjer se vse drugo izgubi.«

»Sreča je to, ko vidiš, da je gledalec zadovoljen, to je nam največje darilo.«

»Meni je delo absolutna rešitev, delo me izjemno veseli in izjemno me zanima.«

»Najbrž je dovolj že to, da se vsaj trem, štirim posameznikom med gledalci med predstavo zgodi kaj lepega ali pa se jim porodi kakšen premislek o sebi.«

»Pri izboru me je vodilo načelo izvedbene vrhunskosti predstav, njihov pomen za razvoj slovenskega gledališkega izraza in prostora, za promocijo novih avtorskih poetik, tudi za reprezentativnost in zaokroženost nekega enotnega slovenskega gledališkega prostora.«

»Maribor s tem dokazuje, da je gledališko mesto.«

»Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako 'naivnostjo' in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni 'tehnični' virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino.«

»Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako 'naivnostjo' in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni 'tehnični' virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino. Njegova igra vselej prihaja, kot je bilo nekoč zapisano, 'iz resničnega epicentra gledališča'.«

»Zanima me ne toliko konkretna vloga kot delo z ljudmi, ki nosijo v sebi strast do teatra, strast do ustvarjanja.«

»Je nekaj posebnega, gre za krono, največje priznanje za igralske in gledališke dosežke.«

»Nenehno ustvarjanje, ki te povleče, je kot neke vrste droga. Potem so tu ljudje v teatru, ves čas si v stiku z literaturo, z zanimivimi ljudmi. Mislim, da je to glavni razlog. In ta neposreden stik z gledalci.«

»Žlahtnost Polone Juh v vlogi žalujoče grofice Olivije je v tankočutnem preseganju klasičnega komičnega lika, ki ga nadgradi z ekspresivnim gibom in pretanjeno izreko Shakespearovega verza.«