Omemba: Emil

»Piš leze po dimniku kot revma po kosteh, bajta vzdihuje kot od privajene, ne prehude bolečine, lesna goba se napihuje kot kura pred spanjem: lahko bi tudi tako, v prispodobah, opisal, kar je slišal skozi priprta vrata. V resnici ni slišal ničesar, kar bi ga spominjalo na človeške glasove niti na glasove udomačenih živali.«

»Ogledal si jo je s spokojnim zanimanjem. Vse je videl, vse razumel. Z obraza ji je prebral, kako malo se ji je v življenju zgodilo.«

»… ubogo kot izložbena lutka, ki z izpahnjenimi rokami čaka, da jo bodo oblekli in ji nadeli lase; ganljivo kot okostje velike ribe, obeljeno od soli, na plaži iz vulkanskega peska, nastlani z nečednimi naplavinami.«

»U culci je otrok!«

»Jutro in Slovenec sta bila časopisa, ki sta bila vedno pri nas doma.«

»Obsojeni so bili zato, ker so bili zavedni Slovenci.«

»Če bi preveč vedel, bi mi lahko kdaj ušlo in bi imel še več težav z oblastmi.«

»O, saj imamo kramp.«

»Imeli smo sabato fascista – torej fašistično soboto in tako profesorji kot učenci smo morali na ta dan v šolo prihajati v fašistični uniformi.«

»Kakšnih posebnih občutkov ob tem nismo imeli. Koga je pa zanimala politika.«

»Sošolcu sicer tudi pomoč ni pomagala, da bi odgovoril. Ampak to je bil edini profesor v Italiji, ki je znal povedati kaj po slovensko.«

»Fašisti ga sicer niso ubili, a vedeli so za njegovo politično prepričanje in ga izdali Nemcem.«

»Če gremo pa na naš teren, pa kar naravnost povem.«

»Ves čas smo morali sami skrbeti za prehrano, jemali smo iz nemških materialnih rezerv, da smo imeli hrano vse tri mesece, ko smo čakali na odhod iz lagerja.«