Omemba: Igor Bratož

»Knjiga je verjetno tista najbolj prepoznavna nosilka kulturne vsebine, ki pride v roke res vsakomur, vsem sodelujočim na natečaju želim, da bi tudi njihova dela dosegla kar najširši krog bralk in bralcev.«

»Kar v knjigi vidi in sliši on, sem v resničnem življenju videla in slišala jaz: prizori in dialogi so večinoma iz mojega spomina, tisti redki, ki so izmišljeni, so izmišljeni po analogiji.«

»Ne pravim, da mora vsakdo najprej tako živeti, če hoče o tem pisati, menim pa, da lahko s takšno izkušnjo zarežeš globlje v stvarnost, če seveda nosiš v sebi gon po pisanju.«

»Kritike nekaterih umetnosti sploh ni več. To ni več kriza kritike, ampak gre za čisti manko kritike.«

»Včasih jih vprašam: Kaj pa vam je danes merilo, po katerem lahko presodite, kako ste svoje delo opravili? Pa rečejo, da so to prijatelji, starši ali PR, ki ga je res ogromno, tudi prikritega.«

»Vsekakor je treba ugotoviti, da figura Josipa Vidmarja pri nas ali literarnega kritika Marcela Reich-Ranickega v Nemčiji danes ni mogoča, ampak občinstvo bo pa vselej potrebovalo nasvet nekoga, ki jih opozori na kaj dobrega. Vsaj v tej vlogi vidim kritiko tudi v prihodnosti.«

»Mladi avtorji raje objavljajo kritike v spletnih medijih, ki jih lažje delijo po družbenih omrežjih in s tem širijo glas o svojem delu. Honorarji pa so v spletnih medijih bistveno nižji kot pri tiskanih revijah.«

»Težko je obstati in biti pravi kritik. V tako majhnih državah ima to zelo slabe posledice. S kritiko se ukvarjam že 21 let.«

»Lahko bi rekli, da se vsaj dozdeva, da se vse vrača ali vsaj poskuša vrniti v nekdaj normalno stanje.«

»Zgodbe desetih knjig po njegovem mnenju presenečajo z nepričakovanimi perspektivami, pogledujejo v preteklost, motrijo prihodnost, ne glede na slogovni pristop komunikacijo z bralcem vzdržujejo z drznostjo, razkrivajo različne plasti kakofonične sedanjosti ter bralcem odpirajo vrata v neznane svetove.«

»Poleg zanimive metaforike in izčiščenega sloga roman ponudi poglobljeni uvid v izjemno travmatično izkušnjo – pogosto je v mladinski književnosti tabu že smrt, za samomor pa velja to še bolj.«

»Motiv dokazovanja svoje lastne vrednosti je med najstniki najbrž star toliko kot človeštvo samo; preizkušanje mej prepovedanega prav tako. Roman, ki je postavljen v sodobno družbo, skozi avanturistično zgodbo odgovarja na oboje.«

»In se mi zdi, da mi je kar uspelo.«

»Ljubezen in veter sta blizu.«

»Zdelo se mu je, da je 'šla kar malo mimo'. A nagrada desetnica kaže, da vendarle ni tako.«