Omemba: Iza Strehar

»Prasica!«

»Gre za alterkomedijo v jeziku z ulice o obdobju življenja, ko se preprosto zatakneš in ne veš, kako naprej.«

»Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov.«

»Gre za alterkomedijo v jeziku z ulice o obdobju življenja, ko se preprosto zatakneš in ne veš, kako naprej.«

»Glavni lik filma je ženska. Neprilagojena ženska, ki hrepeni po vsem, po čemer hrepeni tudi prilagojena ženska, le da se s tem spopada na drugačen način. Kot režiserko me zanima taneprilagojenost in kaj se zgodi, ko neprilagojena ženska ob prelomnici, tik pred 27. rojstnim dnem, izgubi menstruacijo. Kako se neprilagojeno spopade s tem!«

»Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov.«

»Ko sem bila majhna, sem v umetniških delih vedno iskala dialog s sabo, s svojimi problemi, s svojo osebnostjo.«

»Scenarij je anarhičen in analitičen. Ironičen in samokritičen. Psovaški in umetniško ambiciozen. Feminističen in falusoiden. Iskren in prevarantski. Trezen in pijan. Drogiran in čist. Abstinenčen in 'jebački'. Kot življenje.«

»Če ne ustrezaš pričakovanjem, hitro obveljaš za prasico.«

»Izvirni naslov scenarija je bil Nimamo jajc, imamo pa škatle od njih – ta mi res ni bil všeč.«

»Seveda. Na začetku je Eva nesramna do strank, laja na ljudi, res je neprilagojena.«

»Še vedno te težje sprejmejo, če si punca in če renčiš ali se upiraš. Če si moški, je vse to samoumevno, ti 'se pa začni malo lepše obnašati, prasica'.«

»Fantje v ekipi niso razumeli, v čem je sploh Evin problem, in težko jim je bilo razložiti, da je ogromen del naših življenj povezan z nečim, kar za njih sploh ne obstaja.«

»Film tudi satirizira umetniško sceno in pretenciozne posameznike na njej.«

»Glavni lik pripada generaciji 30-letnih umetnikov, ki za ta liberalni kapitalizem niso ravno dobrodošla generacija. Ampak dajmo reči, tudi oni preživijo, kot vse generacije.«

»Liza Marijina je še enkrat dokazala, kako močno in natančno občuti jezo generacije, ki na videz noče odrasti, čeprav ji je vse kristalno jasno. V liku Eve s svojo neizprosno neposrednostjo in jebivetrstvom 'ubija' in 'kolje' vse okrog sebe, obenem pa v njej začutimo strah, negotovost in globoko hrepenenje.«

»Postane naša 'bestička', sorodna duša, s katero bi odšli na konec sveta – ali pa vsaj do Berlina.«

»Radoš Bolčina se v vlogi Borisa suvereno, z vso svojo igralsko širino in izkušnjami giblje po tanki črti med coenovskim absurdom nevidnega človeka, realizmom in inteligentnim humorjem.«

»Dejanu Spasiću je v filmu Inventura uspelo prav to. Inšpektor Andrej je zadolžen za primer, ki se ne bo nikoli razrešil, a je obenem razumen in topel človek, ki je tu prav zato, da razreši primer.«

»Avtorica Marija Zidar skozi zapleten konflikt med sorodniki izriše kompleksno podobo patriarhalne družbe. Z natančno in zadržano opazovalno tehniko nas popelje v samo jedro dveh sprtih družin in tako ustvari večplasten in presunljiv dokumentarni film.«

»V kratkem igranem filmu Sestre režiserka ponuja gledalcu kritičen razmislek o vlogi spola in z njo povezanim nasiljem v družbi. S pomočjo intenzivnega ritma, nasičenega prepleta vizualnih podob, zvoka in glasbe nas film silovito vodi od prvega do zadnjega kadra.«

»Kratki animirani film Steakhouse avtorice Špele Čadež na poetičen način in z določeno mero črnega humorja prikazuje surovost partnerskega odnosa ter s pomočjo vsebinsko in tehnično brezhibnega izdelka gledalca zapelje v zgodbo. V mehkobi vizualne podobe nas preseneti razplet, ki ga gledalec ne pozabi zlahka.«

»Gre za alter komedijo v jeziku z ulice o obdobju življenja, ko se preprosto zatakneš in ne veš, kako naprej.«

»Glavni lik filma je ženska. Neprilagojena ženska, ki hrepeni po vsem, po čemer hrepeni tudi prilagojena ženska, le da se s tem spopada na drugačen način.«

»Kot režiserko me zanima ta neprilagojenost in kaj se zgodi, ko neprilagojena ženska ob prelomnici, tik pred 27. rojstnim dnem, izgubi menstruacijo. Kako se neprilagojeno spopade s tem!«

»Film Homo pokaže šest obrazov, šest faz v spretno povezanih, črnohumornih epizodah, postavljenih v sodobno metropolo, v kateri se naključno prekrižajo poti obupanih protagonistov v večnem iskanju ključa do preživetja in sledi ljubezni. Brezposelni diplomiranec postane grobar, žalujoča vdova odide med redovnice, duhovniki kockajo in gangsterji obvladujejo sodišča. Le osamljeni otrok si lahko obeta nekaj nežnosti, saj upanje nikoli ne ugasne.«

»Proces je bil zelo zanimiv. Res se mi zdi super priložnost, da gledališča avtorje povabijo k sodelovanju.«

»Hitro smo ugotovile, da bi bilo zelo zahtevno, če bi vse tri imele enotno zgodbe in iste like.«

»Vsaka je imela na voljo približno 35 minut, to pomeni približno 20, 30 strani besedila, kar ni veliko.«

»Predstave še nisem videla, bomo videli, kako je to režiserka Nina Šorak 'zgnetla' v celoto.«