»Prešeren je bil pesnik. Gnan od ustvarjalne nuje ni pesnil zgolj zato, da bi dvesto let pozneje o njegovih verzih pisali doktorske disertacije in bi jih recitirali profesionalni dramski umetniki, ampak da bi šle med ljudi.«
»Ob prvem srečanju s slikarstvom Andreja Jemca – in od takrat je minilo že več kot pol stoletja – mi je ostala v spominu intenziteta gestualnosti, osvobojena v kadru močnega svetlobnega žarčenja.«
»To nagrado bi mi radi izročili čim bolj neopazno, na skrivaj, v neki Vili Podrožnik. Rekla sem ne. Predlagala sem, da pridem na oder in povem eno lirično pesem in odidem. To je vse. Če je to njim prav ali ne, pa ni moj problem. Tam bom. Na oder bom prišla ob koncu proslave, ko bodo že vse nagrade podeljene, magari po vseh štirih. Povedala bom to pesem in odšla. To je vse.«
»Takšne obljube ji na ministrstvu za kulturo nismo dali, niti ji je ne bi mogli dati, saj je podeljevanje Prešernovih nagrad v pristojnosti Upravnega odbora Prešernovega sklada.«