»Teme, s katerimi se ukvarjava, izhajajo iz potrebe, da se o njih govori. Zato nas te teme nekako polnijo, ker imaš občutek, da vsaj govorimo o njih. Ne delamo si utvar, da spreminjamo svet v velikem pomenu, ga pa mogoče skozi majhne stvari.«
»Poskušajo v predstavi soočiti dva vidika: ujetost v svet, ki se 'samo prilagaja in predaja nekemu narativu kapitala', medtem ko 'živi svet okrog nas vedno znova izgublja, s tem, ko izgublja narava, pa na neki način izgubljamo tudi mi'.«
»Čeprav je apokalipsa neprestano prisotna v naših mikrokozmosih, se še vedno raje oklepamo tega, kar poznamo, tudi če nas onesrečuje, kot da bi se prepustili destrukciji.«
»Gre za naš čas, za našo sodobnost, ki poskuša prek Kosovela pogledati nase zunaj omejitev našega časa, gre za prepričanje, da še ni prepozno, da mislimo Novo Evropo.«
»Na uvodni premieri pretekle sezone je Matej Puc pokazal vse dimenzije svojega igralskega mojstrstva, ki se še bolj kot v znanju in odrskih izkušnjah napaja v njegovi neusahljivi želji po igri.«
»Potreboval zgolj tri prizore, da je gledalcu predal svoje razumevanje branja igralske vloge in tolmačenja vloge gledališča v življenju vsakega od nas, njegova umetniška sinteza pa je v preteklem ustvarjalnem letu – in to ne le na tem odru – ostala nepresežena.«
»Ob njegovem eruptivnem monologu je sapo vzelo tudi gledalcu; ta se v gledališču tokrat ni znašel, da bi vsaj malo pozabil na breme lastnega vsakdanjika. Zaradi igralske bravuroznosti Mateja Puca ga je lahko s kom tudi delil.«
»Kot je povedal Divjak, ga naslov nekoliko straši, ker bi lahko namigoval na njegovo biografijo, vendar predstava črpa iz njegovih mladostniških uvidov in časa, ki je bil 'strašljivo podoben realnosti, ki jo živimo zdaj'.«
»Besedila izkazujejo pestrost dramskih pristopov, ob veristični in bolj linearni dramatiki so tu kompozicijsko okretna dela, ki z mešanjem različnih ravni dramskega dogajanja lovijo tisto neubesedljivo, družbeno in za posameznike pereče, kar seveda hkrati kaže, da del slovenske dramatike stopa vštric z vsemi tendencami, od narativnosti do različnih in razgibanih oblik potujevanja, ki so prisotne tudi pri velikih imenih sodobne evropske dramatike.«