Omemba: Petra Pogorevc

»V Času za veselje pa žanrsko izrazito izmuzljivi dialogi neprestano preizprašujejo tudi to enačbo, saj so lahko prav ti odnosi sočasno tudi izvori teh istih stisk, ki jim skušamo ubežati.«

»Umenska inteligenca je prisotna v različnih sferah našega življenja, med drugim tudi v umetnosti, gledališču in igri.«

»Govori o vsem, kar je v odnosih lepo in težko, pa naj gre za ljubezenska razmerja, družinske in prijateljske vezi ali zgolj naključna znanstva.«

»To, kar me je v postavitvi Lygrejeve predloge zanimalo veliko bolj od narativa družinske drame, so razpoke v tem narativu, ki celoti dajejo popolnoma nove razsežnosti in nam razkrivajo groteskno ozadje sodobne zahodne družbe.«

»Čas za veselje je natanko to: igra o odnosih. Ukvarja se z vprašanjem, kdo smo drug drugemu, kako sebe dojemamo in vzpostavljamo v odnosih s svojimi bližnjimi.«

»Umberta inteligenca prisotna v različnih sferah našega življenja, med drugim tudi v umetnosti, gledališču in igri.«

»Lygre, ki teme sočutja, sobivanja in spopadanja s pritiski sodobnosti zasleduje v skorajda vseh svojih dramskih besedilih, zelo jasno usmerja olajšanje teh stisk v medčloveške odnose.«

»Aksle, David in vsi, ki ju obdajajo, tako skozi izčiščene na videz popolnoma preproste situacije razprostirajo kompleksne krajine človeškosti.«

»To je bilo potovanje v neznano, na katero sem se podala z vrhunsko igralko in edinstveno osebo, ki sem jo pred tem dolgo spremljala s take ali drugačne razdalje.«

»Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih preprosto narediti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.«

»Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni ukalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti.«

»Vedela sem, da sem glede na svoj značaj, poklic in način življenja sama en tak velik otrok, da ne bo pametno, če se bom šla mamo.«

»Zelo zgodaj sem se naučila, da publika zelo hitro pozablja, da moram jaz še hitreje. Da to, kar o meni govorijo in pišejo, nima zveze z mano.«

»Rac si je trikrat premislil, da ne bi imel knjige. Ko si je drugič premislil, sem se pogovarjala sama s sabo: 'Tudi pet minut se ne boš sekirala zaradi tega Poliča.'«

»Bi se ti pogovarjala z mano in bi jaz poskusila napisati knjigo. In je rekla ja.«

»Nekako da, ja.«

»Tako sem izbrala. V knjigi stvari ostanejo, v intervjuju lahko povem tudi kakšne bolj grozne stvari, za knjigo se mi pa zdi to nespodobno.«

»Pogovarjali sva se o marsičem, kar potem ni prišlo v knjigo, a sva se strinjali, da to ni potrebno.«

»Srečevati ljudi – to se mi zdi najlepše pri našem poklicu.«

»Nadarjenost obsega le od 10 do 15 odstotkov ustvarjanja vloge, vse drugo je 'težko garanje'.«

»Teater je tako kompleksen, hujši kot svet sam.«

»Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje.«

»Po eni strani je Rac zelo dramski, po drugi pa je blazno duhovit.«

»Gre za svet, ki ga Richter jasno postavlja, mi pa smo ga bolj približali temu, kar se je zgodilo po letu 2007.«

»Češnjev vrt je težko besedilo, ki se pa zlahka bere. In kar se z lahkoto bere, je težko uprizoriti. (...) Drama je napisana kot partitura, polna je glasbenih elementov, pavz, tišin. Gre za neko vrsto orkestracije, ki pa lahko uspe le, če imaš skupino ljudi, ki si želi, da komad zaživi.«

»Igra je postavljena v čas preloma med 19. in 20. stoletjem, ko se je v Rusiji že nekaj časa izvrševal veliki preobrat iz fevdalistično zasnovane družbe v izrazito kapitalistično. Plemkinja Ranevska Ljubov Andrejevna se po petih letih bivanja v Parizu vrne na svoje posestvo, zaradi vse večjih dolgov pa mora sprejeti odločitev, kaj bo z vrtom.«

»Sam vrt 'metafora posekanega vrta zaživi kot opomin družbi, ki se oklepa preteklosti in sanjari o prihodnosti, medtem ko ji sedanjost polzi v prazno. V tem smislu je vedno znova živa in sodobna, saj ponuja razmislek o stanju družbe in našem odnosu do njega.'«

»'Vse dobro na poti, Dušan, zajahal si čas in tvoja duša leti skozi nekončnost prostora.'«

»Dušanova Duša ostaja, pluje po naši stvarnosti, spominih, preteklosti, pa tudi prihodnosti, ker jo je nemogoče izpustiti, pozabiti v vsem tem, kar je ta prečudoviti človek ustvaril v času svojega časa na Zemlji.«

»Za njim je govoril igralec Bogdan Diklić – Dik. 'Kadar koli sem se udobno namestil v naročje igre, si prišel ti – na srečo. Nevsiljivo, a nepogrešljivo si me obdaroval z razpletanjem klobčiča mojih igralskih zablod.'«