»Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje.«
»Češnjev vrt je težko besedilo, ki se pa zlahka bere. In kar se z lahkoto bere, je težko uprizoriti. (...) Drama je napisana kot partitura, polna je glasbenih elementov, pavz, tišin. Gre za neko vrsto orkestracije, ki pa lahko uspe le, če imaš skupino ljudi, ki si želi, da komad zaživi.«
»Igra je postavljena v čas preloma med 19. in 20. stoletjem, ko se je v Rusiji že nekaj časa izvrševal veliki preobrat iz fevdalistično zasnovane družbe v izrazito kapitalistično. Plemkinja Ranevska Ljubov Andrejevna se po petih letih bivanja v Parizu vrne na svoje posestvo, zaradi vse večjih dolgov pa mora sprejeti odločitev, kaj bo z vrtom.«
»Sam vrt 'metafora posekanega vrta zaživi kot opomin družbi, ki se oklepa preteklosti in sanjari o prihodnosti, medtem ko ji sedanjost polzi v prazno. V tem smislu je vedno znova živa in sodobna, saj ponuja razmislek o stanju družbe in našem odnosu do njega.'«
»Dušanova Duša ostaja, pluje po naši stvarnosti, spominih, preteklosti, pa tudi prihodnosti, ker jo je nemogoče izpustiti, pozabiti v vsem tem, kar je ta prečudoviti človek ustvaril v času svojega časa na Zemlji.«
»Za njim je govoril igralec Bogdan Diklić – Dik. 'Kadar koli sem se udobno namestil v naročje igre, si prišel ti – na srečo. Nevsiljivo, a nepogrešljivo si me obdaroval z razpletanjem klobčiča mojih igralskih zablod.'«
»Ivo Svetina je popeljal v konec 60. let, 'ko smo bili Pupilčki tvoje pleme', in od tam v 80. leta, ko se je pri Jovanoviću učil, kaj je gledališče in kaj je novo gledališče, ki si ga je zamislil v Mladinskem gledališču.«
»Med spomine, ki so deloma lahko tudi naši, kolektivni, med prastrahove, kot so bolezen, izguba, smrt, zanikanje, laži in samost, popelje v iskrivi melodiji literarne duše, ki ni izgubila otroške igrivosti, radoživosti, torej prostosti.«
»V naši družini je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene na primer sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganovim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas smo si vedno vse povedali.«
»Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj.«
»Šla sem na kavarniški sestanek z Jernejem Šugmanom, ki se je navdušil. Prebral je nekaj besedil in potem sva našla predlogo, ki govori o tem, kar vse nas, ki se s tem ukvarjamo, najbolj zanima, ki bi torej govorila o igralskem poklicu, o osnovnem poklicu v gledališču.«
»S tem, kar je naredil Zelenka, pride v ospredje igralec, njegova rutina za odrom, način, kako funkcionira, ko se pripravlja na vstop na oder, kako se spopada z nepredvidenimi stvarmi, kakšen je za odrom.«