Omemba: Petra Pogorevc

»Teater je tako kompleksen, hujši kot svet sam.«

»Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje.«

»Po eni strani je Rac zelo dramski, po drugi pa je blazno duhovit.«

»Gre za svet, ki ga Richter jasno postavlja, mi pa smo ga bolj približali temu, kar se je zgodilo po letu 2007.«

»Češnjev vrt je težko besedilo, ki se pa zlahka bere. In kar se z lahkoto bere, je težko uprizoriti. (...) Drama je napisana kot partitura, polna je glasbenih elementov, pavz, tišin. Gre za neko vrsto orkestracije, ki pa lahko uspe le, če imaš skupino ljudi, ki si želi, da komad zaživi.«

»Igra je postavljena v čas preloma med 19. in 20. stoletjem, ko se je v Rusiji že nekaj časa izvrševal veliki preobrat iz fevdalistično zasnovane družbe v izrazito kapitalistično. Plemkinja Ranevska Ljubov Andrejevna se po petih letih bivanja v Parizu vrne na svoje posestvo, zaradi vse večjih dolgov pa mora sprejeti odločitev, kaj bo z vrtom.«

»Sam vrt 'metafora posekanega vrta zaživi kot opomin družbi, ki se oklepa preteklosti in sanjari o prihodnosti, medtem ko ji sedanjost polzi v prazno. V tem smislu je vedno znova živa in sodobna, saj ponuja razmislek o stanju družbe in našem odnosu do njega.'«

»'Vse dobro na poti, Dušan, zajahal si čas in tvoja duša leti skozi nekončnost prostora.'«

»Dušanova Duša ostaja, pluje po naši stvarnosti, spominih, preteklosti, pa tudi prihodnosti, ker jo je nemogoče izpustiti, pozabiti v vsem tem, kar je ta prečudoviti človek ustvaril v času svojega časa na Zemlji.«

»Za njim je govoril igralec Bogdan Diklić – Dik. 'Kadar koli sem se udobno namestil v naročje igre, si prišel ti – na srečo. Nevsiljivo, a nepogrešljivo si me obdaroval z razpletanjem klobčiča mojih igralskih zablod.'«

»Ivo Svetina je popeljal v konec 60. let, 'ko smo bili Pupilčki tvoje pleme', in od tam v 80. leta, ko se je pri Jovanoviću učil, kaj je gledališče in kaj je novo gledališče, ki si ga je zamislil v Mladinskem gledališču.«

»Med spomine, ki so deloma lahko tudi naši, kolektivni, med prastrahove, kot so bolezen, izguba, smrt, zanikanje, laži in samost, popelje v iskrivi melodiji literarne duše, ki ni izgubila otroške igrivosti, radoživosti, torej prostosti.«

»V resnici je še hujša!«

»Igra ni to, kar počneš, ampak to, kar si.«

»V naši družini je zanimivo to, da vsi trije sinovi vemo, kdaj in kje smo bili narejeni. Mene na primer sta mama in oče naredila 15. novembra 1941 v Korinju pod Ciganovim vrhom, blizu Dečje vasi in Ambrusa. To sta mi sama povedala. Pri nas smo si vedno vse povedali.«

»Vse je šlo k hudiču. To je bilo pred mojo zadnjo smrtjo (op. v knjigi piše, da je umrl štirikrat). Moral sem vrniti aro, sem si že sposojal denar, česar res ne znam. Visel sem skozi okno, živim v pritličju, in je šel Šteger mimo, pa sem mu rekel, pomagaj.«

»Pravi prijatelj je človek, ki ga prosiš za pomoč in veš, da ti je nikoli ne bo odrekel.«

»Uprl sem se, preprosto nisem tega hotel početi. Tudi direktno sem dal to z besedami vedeti Maksu Furjanu, ki je vodil klas maskiranja, in sem mu rekel, da tega ne razumem.«

»Tisto, kar vidi gledalec, je moja sedanjost, vendar moram jaz, da lahko on vidi to sedanjost, vedeti tudi preteklost in prihodnost, da te lahko zasanjam v to, kar hočem.«

»No, saj imam odgovore, saj sem ga uničeval.«

»Šla sem na kavarniški sestanek z Jernejem Šugmanom, ki se je navdušil. Prebral je nekaj besedil in potem sva našla predlogo, ki govori o tem, kar vse nas, ki se s tem ukvarjamo, najbolj zanima, ki bi torej govorila o igralskem poklicu, o osnovnem poklicu v gledališču.«

»Prva stvar, ki jo vsebuje besedilo in ki jo vsi poznamo, ne samo mi, ki tu sedimo, ampak tudi tisti, ki sedijo tamle zadaj, in jih ne vidite kot nas, v končni fazi pa tudi vi gledalci, je strast.«

»Mogoče se kot gledalci v dvorani premalokrat zavedamo, da tisto, kar gledamo, ni samo tisto, kar vidimo, ampak je tudi tisto, kar je za odrom.«

»To je res besedilo, ki se loti toliko različnih tem, da sem se na začetku spraševala, kako bomo to naredili, toliko različnih nivojev je v njej.«

»S tem, kar je naredil Zelenka, pride v ospredje igralec, njegova rutina za odrom, način, kako funkcionira, ko se pripravlja na vstop na oder, kako se spopada z nepredvidenimi stvarmi, kakšen je za odrom.«

»Ko izveš, da umre igralec, se svet za hip ustavi. Ko se ustavi, se spomniš ne samo njegovih predstav, ampak tudi svojega življenja.«