»Postavitev plošče Rudolfu Maistru na stavbi, v kateri je deloval, je za Slovenijo izraz spoštovanja mesta Przemysl in Poljske ter hkrati poklon našemu rojaku. V vaše mesto ga je leta 1908 pripeljalo vztrajanje v slovenski narodnozavedni drži znotraj avstro-ogrske vojske. To je bilo pravo domoljubje, ki je ena gonilnih sil slovenskega in poljskega naroda.«
»Dan Rudolfa Maistra, vojaka, ki je bil tudi pesnik, nas obvezuje, da generacijam za nami zagotovimo takšno življenje, da bodo znali izkoristiti priložnosti in se bodo znali odločiti tako, kot je prav.«
»Znal je povezovati, združevati, bil je tisti, ki je pozival k enotnosti in sodelovanju. Zavedal se je, da lahko slovenski narod uspe samo, če bo temeljil na teh vrednotah, povezan in enoten. Bil je zelo daljnoviden.«
»Brez večje enotnosti, odgovornosti, smelosti pri premoščanju razlik, brez empatije in umirjenega in argumentiranega dialoga znotraj in odločnosti ter odgovornosti do države navzven ne bomo uspešni.«
»Nič lažje nam ni, morda celo težje. Dokazati moramo, da smo trdni navznoter in sposobni odzivati se na izzive našega okolja in sooblikovati odgovore. Več spoštljivosti, razumevanja in konstruktivnosti bo potrebnega tudi doma, v reševanju naših notranjih izzivov.«
»Danes bi bila takšen obisk in prodaja zelo uspešna, vendar entuziazem organizatorjev, načelna politična podpora, dobra medijska pokritost in prilagajanje odpiralnega časa takrat niso zadoščali, da bi z vstopnino in deležem od prodaje pokrili stroške.«
»S svojim ugledom so jamčili za pomembnost dogodka, s svojim položajem pa so gotovo tudi konkretno olajšali pridobivanje dovoljenj, prostorov in ne nazadnje finančnih sredstev za razstavo.«
»Skušal sem ujeti utrip takratne diplomacije, pregledal sem dokumente, ki so jih pisali diplomati iz avstrijskega predstavništva v Ljubljani ali Beogradu ali iz jugoslovanskega predstavništva na Dunaju. To ti da celovito sliko takratnih dogajanj.«
»Nekateri politiki pa niso bili zagovorniki agresivne politike – ne iz mirovnih pogledov, temveč so ocenjevali, da bo slovenska politika v okviru nove jugoslovanske države in pod pokroviteljstvom srbske politike, ki je bila na zmagovalni zavezniški strani, uspela dobiti za pogajalsko mizo, kar želi.«
»Slovenski politiki tedaj niso znali angleško, medtem ko je bil na drugi strani avstrijski častnik, ki je znal pet jezikov ter je nato prevajal tudi za slovensko stran. Slovenci v takšnih okoliščinah torej niso mogli biti dominantni.«