»Preplet podob, poezije pisane iz sanj in glasbe razgrinjajo več med seboj sprepletenih tem kot so afirmacija telesa in izkustva, odnos do drugega, pogled in odgovornost, želja kot gonilna sila stvarstva, in naše prisostvovanje v nenehnem postajanju, ki ga uteleša narava.«
»Vsako telo, še posebej naglašeno pa žensko telo, je prostor, kjer se spopadajo in prepletajo osebne izkušnje, kultura, družba, kolektivni in zasebni spomin.«
»Snov, ki privlači protagoniste obeh predstav, Svatbe in Posvetitve pomladi, je nekakšna primarna sila, ki s svojim mehanizmom poganja družbo v svojevrstno obrednost – ritual poroke v Svatbi ter ritual žrtvovanja v Posvetitvi pomladi. Ultimativni korak je v obeh primerih neizogiben, a hkrati usoden privlačen.«
»Ne predstavlja le preobrata v glasbeni poetiki samega Stravinskega kot skladatelja, ampak je obenem tudi prelomnica v zgodovini plesne umetnosti. Skozi to delo spremljamo evolucijo plesa v 20. stoletju, tj. od prve postavitve Vaclava Nižinskega v Parizu leta 1913 pa do danes.«
»Iniciacijo moje postavitve predstavlja izvirna plesna kreacija Nižinskega s svojo hermetičnostjo in 'motečo' naprednostjo za tedanji čas; svojo interpretacijo Posvetitve pomladi zato doživljam tudi kot poklon Nižinskemu in njegovemu razvpitemu (ne)uspehu ob pariški premieri, ki je postala dinamični temelj razvoja modernega plesa v 20. stoletju.«
»Igranje z bližino, razdaljo, spremstvom in občasnimi dotiki pa razločno odražajo trenutno covidno situacijo v našem prostoru.«
»Tema predstave je arhitektura spanja v razmerju do knjižnice (Aleksandrijska knjižnica – sestavljivosti prostorov v času) in jezika (Babilonski stolp – odpiranje prostora navzgor) z referencami iz del Alberta Manguela in Umberta Eca skozi analizo naših imaginarnih svetov.«
»Še bolj je pomembno, da konstelacije znotraj njenega koreografskega jezika ustvarjajo vizualne reference na percepcije ženskega telesa, ki se vedno izognejo popolni interpretacijski opredelitvi.«
»Zato je Magdalena Reiter svojo novo predstavo simbolično poimenovala Conversation pieces – ne določujoč smeri in silnic pogovora – bodisi med koreografom in plesalko ali med plesalko in občinstvom.«
»Primarno se osredotoča na (ženska) telesa in njihove lastne monologe, njihovo izčrpanost in omejitve, s katerimi se srečujejo – pozicioniranje enega nasproti drugemu, definiranje enega izoliranega telesa znotraj telesa skupine ter znotraj samega prostora in časa.«