»Dejali so mi, da se mi je zmešalo, da sem Marsovec – vse, le človek tanga ne. Nekdo me je pretepel na ulici pred kabaretom, ker sem po njegovih besedah spreminjal glasbo! Menim, da je šlo za čustveno težavo. Toda tradicionalni tango je dolgočasen. Ponavlja se – iste stare melodije, iste poceni harmonije. Igraš kot robot. Hotel sem narediti spremembo – to imam v krvi. Našel sem nov način skladanja in nov način igranja, nov izraz. Zapomniti si morate: Argentinci so čustveni.«
»Mislim, da imam podeželje pravzaprav malo raje kot mesto. Bolj je povezano z življenjem, zdravjem in močjo. Mesto včasih odvzame to. Podeželje je dobro za meditacijo. Ima svežo hrano in svež zrak ‒ to te poganja naprej. Ljudje včasih tem stvarem (hrani) namenjajo manj pozornosti, vendar se te izkažejo za najpomembnejše. Sem kmetovalec.«
»Večkrat, kot lahko preštejem, so me vprašali, ali bi napisal avtobiografijo, a še nikoli ni nastopil pravi čas. Edino, kar mi je vedno uspelo, bodisi doma bodisi na poti, je pisanje novih pesmi.«
»Še zdaleč nismo opravili z vprašanjem ekscesnega potrošništva oziroma kapitalizem ne le še zmeraj, temveč celo vseskozi vedno bolj deluje v smeri uporabe različnih načinov, kako ukaniti ljudi.«
»Množice se zagotovo ne obremenjujejo pretirano z resničnostjo zgodbe, ki jo prodajaš. (...) Veliko je odvisno od tega, kakšno sporočilo želiš posredovati, vendar množično tržišče zagotovo ni obremenjeno z integriteto.«
»Že s tem, da si prišel na koncert, si lastno življenje vzel v roke ... Nekoč sem imel štrikan, rožnat ženski kostim. Lep je bil. Krilo sem predelal v hlače in jih nosil s škornji. Naličil sem se. Šel sem zaslužit svojih 15 dolarjev in nikoli ne bom pozabil vseh občudujočih krikov.«