Tema: Poezija

»Zdaj je spet lahko vse po starem.«

»Na Krasu ni pretvarjanja.«

»Misleči trs je trhlo steblo / in misel, kjer se prepozna, / je kakor vsemogočno deblo, / preden čas ga treščil bo tla. / Trs misli, misel ga rešuje, / z njo se dviga z dna v nebo, / in še ko obupuje, / pada z njim od zvezd na dno.«

»Preteklosti ni. / Je sedanjost, / v njej sreča, praznina, / žalost spomina. / Minula radost boli. / So odsotnost, amputirani čas, / votlo srce in pozabljeni jaz. / Preteklosti ni.«

»Pet vrtnic ti prinašam / in žalost odnašam. Belo, rožno, zlatorjavo … / Za tvoje srce pa še dve rdeči, / da bo z mojim v žalosti in sreči.«

»… krogla ga v hipu pahnila je v sanje, / prave al' lažne, to ni več vprašanje.«

»Kljub temačnosti prevladujejo upanje, sonce, luč, vztrajnost, želja, iskanje oziroma dokazovanje smisla življenja.«

»Na drobce resničnosti, na poetične trenutke ali na prvi pogled manifestne izjave?«

»Poslušati, dihati, razviti vsako besedo, drobec, pomensko oporo.«

»Njegove brezkompromisne, radikalne pesmi še naprej navdušujejo in navdihujejo tako bralce kot ustvarjalce.«

»Postopek, ki ga pesnica uporablja, je zelo minimalističen, ima pa zelo velik učinek in odpira zelo veliko prostora za svojevrstnost 'metuljevega učinka'.«

»Na idejno-vsebinski ravni je to gotovo najbolj izrazita moč pesniškega prvenca Helene Zemljič.«

»tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo …«

»nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj …«

»hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …«

»jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …«

»če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / – in gnetli in ščipali«

»življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.«

»vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.«

»… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.«

»Urediti zaporedje glasov, / ki se zatikajo med prsti, / s plodno prstjo, polno drobnega migetanja, / prinašati rast.«

»Zvonjenje iz cerkve zapolni / praznine v mestu, / začasno / sta praznina in polnost / eno.«

»Skratka, to je poezija, ki jo je treba brati pozorno in ponižno, in pokaže se, kako so lahko majhne stvari velike in pomembne za vsak trenutek.«

»Življenje je zelo dolg skok s padalom, / ki se na koncu ne odpre.«

»Vse to obstaja. To je dovolj.«

»'Si črn?' / 'Ne. Polbel.'«

»Meditiramo, da ne ponorimo – dokler ne ponorimo.«

»Zajebantska poezija Blaža Iršiča je smrtno resna.«

»Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu.«

»Imam noge, / da pobegnem, / pa sem še vedno tu. / Če bi duša res lahko zapustila mrtvo telo, / bi ga gotovo kdaj pa kdaj zapustila, / tudi dokler je še živo. / Vsaj kakšna lajdra od duše, / vsaj za kakšen dan.«