Tema: Poezija

»moje občutenje sveta in časaje taka globoka, gosta in temna žalostje taka trda, težka, groba stiska(o jaz, ki mi nič ne manjka)(o jaz, ubogi ateist)je kot kepa vlečenega testaki jo nekdo tanjša in širi in vleče in raztegujein te zmelje in raztrosi po testu in te vanj zavijein si štrudlen tam scmarjen, zažgan štrudlki ga nihče noče«

»Rupert mirni / Rupert spokojni / Rupert svetli«

»V tem verzu se pokaže njegova dejanska modrost, saj je najtežje nositi prav neizrečene besede.«

»plus I mislim da gre za izhod da je tema globoko topla globoko svetla da greš v svetlobo postaneš svetloba si svetloba da se lahko začne ponavljanje da smo nadaljevanje«

»čeprav je monika rekla če si predstavljam da bom samozavesten jež nekaj drugega samo ne človek ker človek pozablja ker človek onesnažuje ker človek ne spoštuje ker človek ljubi čeprav ne zares ne dovolj ker človek I uh«

»vem, da me folk ne mara preveč«

»ker vsako drevo / tega ne morem zanikat / je vračanje / v pesem«

»plus I mislim da gre za izhod da je tema globoko topla globoko svetla da greš v svetlobo postaneš svetloba si svetloba da se lahko začne ponavljanje da smo nadaljevanje«

»čeprav je monika rekla če si predstavljam da bom samozavesten jež nekaj drugega samo ne človek ker človek pozablja ker človek onesnažuje ker človek ne spoštuje ker človek ljubi čeprav ne zares ne dovolj ker človek I uh«

»vem, da me folk ne mara preveč«

»ker vsako drevo / tega ne morem zanikat / je vračanje / v pesem«

»Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje.«

»Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.«

»Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.«

»Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje.«

»Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.«

»Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.«

»Tu ni prostora za pesmi, ker je naju dovolj.«

»vedno imam tri kože, ker sem se počutil kot monstrum že v otroštvu, iščoč vezi, kjerkoli je dišalo po njih, kjerkoli je vbod pustil, da se kdo okuži z mano«

»in še vedno ne vem, ali sem samo tujec v telesu človeka«

»Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin.«

»Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi.«

»Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala.«

»Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja.«

»Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod.«

»Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma.«

»(…) in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iztelesne plazme se skrijejoneznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laskein kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izpraniraztopini, v nebesni kani … Kamso izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutekpo piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?«

»Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?«

»Kot nebo brez konca.«

»Postajam nevretenčar z drgetajočim / zvokom, ki dviguje prah s tal. / Muha pa je vse tišja, / kot sprijaznjena z nočjo.«