Zdaj govori igralka

»Saša je napisala rahločutno in navdihujočo zgodbo, ki prav gotovo ni namenjena le otroškim ušesom, ampak si želim, da bi ponudila iztočnico za razmislek o sočutju, ljubečnosti, pogumu tudi pri odraslem poslušalcu.«

»Glejte naš film na največjem zaslonu, kar jih je. In čim prej se odpravite s prijatelji v kino, z ramo ob rami, v temo, in poglejte vse filme, ki so bili danes tukaj zastopani.«

»Sam svoj gospod moraš biti. Naj bo moda, nič ne rečem, ampak ti moraš živeti svoje življenje, voziti svojo 'špuro'.«

»To sem jaz, edinstvena sem na svetu. Ni nobene kopije, samo vi ste. Da bom taka, kot je 3000 drugih? Nikakor ne. Sem posebna.«

»Gledališče je nekaj najlepšega na svetu, čeprav te požre celega.«

»Zdaj vemo, da je treba negovati vse odnose, med partnerjema in z otroki ter prijatelji. Tako kot rože: vse moraš negovati, na vse moraš paziti in ne misliti samo nase, temveč tudi na drugega.«

»Mislim, da nam tako kot koncerti v živo, na katere vsi radi hodimo, tudi kino ponuja drugačno izkušnjo.«

»Kar vidimo, da se je takrat dogajalo, je zatiranje zgodbe, ali bolje, spreminjanje zgodbe. Dogaja se še zdaj: v medijih vidimo črnce, ki kradejo in so nasilni, črnce, ki jih v dnevnih novicah kriminalizirajo. Ali v filmih: zanje dobivamo nagrade, če prikazujemo like, ki so iz geta, ki počnejo stvari, za katere si belci najlaže predstavljajo, da jih črnci počnejo. V času Billie Holiday so njeno zgodbo seveda zatrli – ker je govorila o linčanju črncev, ker so jo poslušali tako belci kot črnci. Bryan Stevenson je rekel, da smo zmagali v fizični vojni, izgubili pa v vojni za zgodbe. Ta sistemu zatiranja omogoča, da lahko v ozadju še vedno mirno deluje. Sistem še vedno nadzira in kriminalizira črnska telesa. Zdi se, kot da institucije belske prevlade čutijo strah: kot da bi rekle: seveda smo za osvoboditev črncev, drugih nebelcev, za osvoboditev marginaliziranih skupnosti, kot je LGBT, dokler lahko le mi ostanemo na prvem mestu. Da bi morali položaj moči s kom deliti, jih plaši. Zato morajo nadzirati zgodbe. Naša naloga je, da jih spet naredimo za svoje. Billie Holiday je bila botra gibanja za državljanske pravice. Obstajajo teorije, da je bil Beethoven Afričan. Za potovanje v vesolje so odgovorne tri črnke, prav tako za prvi računalnik. Za neodvisnost Američanov so zaslužni sužnji. Naša odgovornost je, da raziskujemo in osvetljujemo te zgodb.«

»Sredi noči me je odpeljal iz Beograda, me tam mučil in posilil. Nisem mogla stati, nisem se mogla upreti. Jokala sem.«

»Kolega in dragi prijatelj Branislav Lečić me je posilil maja 2012.«

»Po posilstvu sem zaupala le svojemu prenosnemu računalniku. Posnela sem majhne videoposnetke, ki so pristali v dokumentarnem filmu.«

»Ta zid molka in sramu je strašen, da je žrtev posilstva na neki način prispevala k temu zločinu. To ni res, nikogar ne morete pripraviti do tega, da vas posili.«

»Tole je zgodba o letu življenja. O letu upanja, ustvarjanja in vztrajnosti. O letu, ko se zaveš, da ni vse samoumevno in da se je treba in vredno boriti za obstoj umetnosti. Ker je bistvenega pomena za našo družbo. Ves čas se dotika meja in le z njihovim dotikanjem si lahko odpremo poti do novih spoznanj.«

»To leto me je z vsemi preizkušnjami okrepilo in me utrdilo v prepričanju, da je naše poslanstvo zelo pomembno, zato vsem nam ob našem prazniku želim, naj naš duh ne klone, saj se bo nevihta prej ali slej polegla. Valovi se bodo umirili, oblaki se bodo dvignili in nad nami bo modro nebo!«

»Na čudovit način predstavi 20. stoletje.«

»Jean, vrni nam kulturo.«

»Nobene kulture, nobene prihodnosti.«

»Ne more verjeti, da je to uspelo nekomu, ki je odraščal v Bolgariji. Nagrado posvetila otrokom, ki bi radi sledili svojim sanjam.«

»Neverjeten kompliment je, da hočejo ljudje s temi liki preživeti še več časa, ampak zamislili smo jo kot miiserijo ... Nikoli ne reci nikoli.«

»Obstaja zgodba o nas samih, ki se ji v tej industriji bojimo prisluhniti. Zgodba o tem, katere glasove spoštujemo in jim odstopamo prostor, katere glasove pa preslišimo, zgodba o tem, komu ponudimo sedež pri mizi in koga ne spustimo v sobe, kjer se sprejemajo odločitve.«

»Krasna je, in vesela sem in ponosna, da jo poznam.«

»Mislim, da če si umetnik, če se hočeš izkazati v nečem, je vedno prisotna tudi bolečina.«

»Vloga Elizabeth je bila najbolj čustveno mučna, a tudi najbolj čustveno močna vloga, kar si jo kot igralka lahko želiš.«

»Veselimo se, da jo bomo lahko predstavili, ko jo bo mogoče izvesti varno za vse nastopajoče, delavce v zaodrju in gledalce.«

»Jude so tepli na ulicah, in to ne nacistični vojaki, pač pa njihovi sosedi ... celo otroci. Ker je zgodovina prirejena, se ljudje ne zavedajo, da je morala oblast, preden je lahko na kupu zbrala več tisoč Judov, ljudi pripraviti do tega, da so svoje sosede sovražili. To ni v ničemer drugačno od tega, da človeka sovražiš zaradi njegovih političnih stališč.«

»Pri The Daily Wire mi bodo pomagali uresničiti moje sanje – da bi razvila in producirala svoj lastni filmski projekt.«

»Whedon je na snemanju 'zlorabljal svoj položaj' ter ustvarjal 'sovražno in strupeno delovno okolje'.«

»Snemanje Buffy je bilo strupeno delovno okolje in take stvari se začnejo na vrhu.«

»Whedonu očita 'neprimerno vedenje ... Zelo. Neprimerno.'«

»Ponosna sem na kolegice, ki so spregovorile.«