»Režiser mi je odkrito povedal, da bom dobila to vlogo, a samo, če tudi sama napravim nekaj lepega zanj. Medtem ko je to govoril, mi je položil roko na stegno, ko sem jo odstranila in odkrito povedala, da ne mislim spati z njim za vlogo, pa je dejal, da sem si pravkar zabetonirala kariero v celotni regiji.«
»Pogledam v zvezde. Noč je jasna in Rimska cesta se zdi tako blizu. Tja bom kmalu namenjena. 'Vsi smo zvezdni prah,' – naenkrat se spomnim, kaj je Delenn rekla v Joejevem scenariju. Ni slab obet. Ne bojim se. Do takrat bom zaprla oči in čutila lepoto okrog sebe. In globoko vdahnila pod temnim nebom, polnim zvezd. Vdih. Izdih. To je vse.«
»Dušan se smeje in vzame sinje pero/in piše, piše, piše .../ Postavlja med nas še vedno klicaje, vprašanja/suspenz, strast, srce.«
»je uprizorila svoj notranji boj z minimalnimi igralskimi sredstvi, vendar notranje tako silovito, da ostaja eden od vrhuncev njenega igralskega ustvarjanja in hkrati eden izmed presežkov igralskih vlog kranjskega gledališča.«
»To, da ne govorimo, pomeni, da mora biti vsak gib jasnejši. Naša mimika mora biti izrazitejša. Točno moramo vedeti, kaj določen premik in gesta sporočata. Pravzaprav smo skozi študij predstave ugotovili, da so včasih besede povsem odveč.«
»Prvih 17 let sem preživela v Beogradu, naslednjih milijon pa v Sloveniji. Ne mislim, da je v Sloveniji manj šovinizma kot v Srbiji, morda je manj mačizma, šovinizma pa ne. Družbi se ne razlikujeta toliko, kot bi si morda želeli Slovenci.«