»Narave ne posnema dobesedno, temveč svoje 'krošnje' sproščeno in intuitivno zgošča in razpušča v fino občutenem ritmu.«
»Vsekakor je v predstavitvi njegovega ustvarjalnega opusa pomembno izpostaviti serijo glav iz sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je s svojo odločno gesto obraz začel razkrajati v povezano, tekočo poudarjeno linijo, ki se zgosti v točki desnega očesa.«
»Med deli Eve Petrič in Zdenke Žido se izrisuje povezovalna linija, in sicer reduciran likovni jezik, ki gradi kompozicije na podlagi osnovnih likovnih elementov črte in ploskve, ter plastenje ploskev, ki ustvarjajo prostorska razmerja po principu kontrastov.«
»V okviru pričujoče razstave skupnostno naravnanost razumem kot obrambo pred pospešenim družbenim sistemom 'organizirane osamljenosti', kjer spodbujamo hiperindividualizem, delujemo kot konkurenčni subjekti ter skrbimo predvsem in zgolj zase. Kot edina okolja, znotraj katerih se lahko temu upremo, stopajo v ospredje skrbne skupnosti, ki jih prepoznavam tudi v kreativnih/umetniških produkcijskih prostorih. V tovrstnih prostorih, ponekod pasivno in drugod aktivno, gojimo podporo, soodvisnost in pripadnost.«
»Atmosfere trenutka pa ne gradi samo z učinki svetlobe in senc, ampak tudi s kontrasti med mehkobo senčnih obrisov in vertikalnimi grafizmi, za katerimi se polagoma odpira pogled v nedoločljiv prostor.«
»Vendar dela nikakor niso enopomenska, prav nasprotno: nedefiniranost minljivih svetlobnih oblik omogoča tudi nam, gledalcem, da v njih prepoznavamo asociativne podobe, ki vzdramijo naše misli.«
»Kaj to pomeni za Nemčijo kot multikulturno, heterogeno in post-migrantsko družbo?«
»Naš način življenja v industrializiranih družbah je več kot očitno pospešil podnebno katastrofo, zato moramo, če želimo izpeljati trajnostno revolucijo, prevzeti drugačen način razmišljanja in druge vrednote.«
»V sodobni nacionalni likovni umetnosti so redke ustvarjalke, katerih ustvarjalni opus je v vsebinskem in tehnološkem smislu tako raznovrsten in večplasten, kot je od Mire Ličen.«
»Njena slikarska avtopoetika – ne glede na vsebinsko opredelitev – je prepoznavna po vehementno barvitem in izpovedno ekspresivno občutenem izrazu, ki je vedno blizu abstraktnega, čeprav daje slutiti figuralno izhodišče, motivno vezano na genius loci bivanjskega ambienta ali na določljivo duhovno in versko tradicijo evropskega prostora.«
»Vrednost muzeja in kustosa je, da v pravem trenutku prepozna pomen in simbolno vrednost vsakdanjih stvari in jih shrani. Za nazaj točno vemo, kaj je tisto, kar je pomembno, v samem dejanskem času, pa je to težje prepoznati.«
»Verjetno izbor nekomu ne bo všeč, a gre za naš izbor. Trudili smo se zaobjeti čim več, a na eni točki je treba narediti piko, saj muzejska predstavitev ne prenese prenatrpanosti. Smo pa vedno odprti za sugestije, saj gre za zelo aktualno obdobje.«