»Čustvo je mogoče prepoznati, točno vemo: šlo je za materinski odnos do njenih žensk in podob. A ni odrasla Mina Fina, odrasle so njene ženske, svet je še trši, svet je še bolj nevaren, a njene ženske so zdaj polnoletne, zato jih je spustila pred naše oči, drugače močne, drugače osvobojene, nič jim ne more več naš pogled, ne moremo jih prizadeti, ne moremo si jih vzeti. In zato je ta razstava prelom v času, v prostoru, v govorici avtorice, čutimo moč, čutimo svobodo – pa čeprav nam čas nadeva več okovov in čeprav je prihodnost morda strašljiva. In prav to nam sporoča avtorica: svoboda je, ko veš. Zdaj vemo. Takoj ko stopimo v galerijo, vemo. In vemo še nekaj: da smo dobrodošli. Da je vse ok. Nenadoma smo varni mi, ker nas varujejo one.«
»Namesto da bi Brecelj naslednikom dopustil, da z njegovih pleč vidijo dlje, je simbolično stopil na njihova ramena in vsebinsko prevzel njihov izčiščeni prostor Soap Opere ter tako na neki način podaljšal cikel razstav Ljubljana se klanja Sloveniji s kontrastom med likovno všečnim in konceptualno zateženim.«
»Njegova dela naznanjajo dogodke, ki so postali del resničnosti. Zato lahko rečemo, da je sporočilnost ena od bistvenih značilnosti njegove umetnosti.«
»Prostor spomina oziroma spomin na prostor umetnica zgradi tukaj in zdaj, ko iz predimenzioniranih stolov, prekaterih se pnejo porisane rjuhe, zgradi zavetje, ki ga obda z vsebinsko sicer nerazumljivim pretečim zvokom glasov odraslih.«
