»Z vedno težjim ločevanjem med svojim lastnim telesom ter mnoštvom teles delavk se v neštetih matematičnih izračunih, stolpcih in številkah A.H.K. postopoma razblinja ter v obliki računalniškega softwarea nadaljuje svoje delo tkanja niti univerzuma.«
»Gre za melanholično zgodbo o minljivosti fizičnih teles ali v resnici za pripoved o opolnomočenju na prvi pogled nepomembnega lika, ki prevzame aktivno vlogo protagonista in sam usmerja lastno narativo.«
»Skodelica na polici, stari dokumenti na mizi, nogavice preko stola … Zamrznjeni čas. Točno tako, kot si je predstavljala babica. Moja mama pa je prav to hotela spremeniti, izbrisati preteklost, začeti znova … Na koncu je tudi moji mami zmanjkalo moči in je tudi ona pustila za sabo vse tako, kot se je v nekem trenutku ustavilo. Predmeti so zmagali, zamrznjeni čas je zmagal.«