»Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin.«
»Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi.«
»Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala.«
»Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma.«
»Morda bomo čez desetletja spoznali, da je bil to trenutek, ko smo potrdili, da v vesolju nismo sami. To bi lahko bila točka preloma, ki bi dala odgovor na vprašanje o življenju v galaksiji.«
»Količina plina v atmosferi je bila tisočkrat večja od tiste, ki jo imamo na Zemlji. Če lahko potegnemo vzporednice z razmerami na našem planetu, potem lahko sklepamo, da planet K2-18k prekipeva od življenja.«
»Na Zemlji ga proizvajajo mikroorganizmi v oceanih, ne vemo pa, ali je to izvor tega plina tudi na drugih planetih. V vesolju se namreč dogaja množica zanimivih stvari, ne poznamo niti geološke aktivnosti tega planeta, ki bi prav tako lahko proizvajala omenjene molekule.«