Ključna beseda: Jugoslavija

»Danes se zdi, da se majhni narodi kulturno razvijajo hitreje in da v nekaj desetletjih dosegajo razvoj, za katerega so večji narodi porabili stoletja, samo poglejte Slovence.«

»Tu vidim izrazito dvojnost, po eni strani so se profilirale in stopale na prizorišče nove politične sile, po drugi strani pa so tudi drugi po Evropi, tudi slovenska oblast sama, Slovenijo v tem času že videli kot nekaj povsem drugega.«

»Kralj prihaja v dobrem razpoloženju, ne ve, da ga bodo kmalu ustrelili. Res?«

»Verjetno lahko v Adamičevem tekstu zaznamo vsaj nekaj tendencioznosti in pretiravanja.«

»Ko se je soočal z jugoslovansko stvarnostjo, je bil Adamič naravnost ogorčen, in zato je kralja Aleksandra označil kot Ala Caponeja, kot mafijskega bossa.«

»Verjetno bo nekaj napadov name, ampak ne vznemirjajte se.«

»Nihče ne ve, zakaj je Aleksander za glavnega namestnika določil Pavla.«

»Eden mora.«

»Pot v Auschwitz, njegove grozote in pobeg iz njega opisuje prvoosebnik, žrtev sama, in to s strahotno slikovitostjo priče.«

»Denis išče svojo identiteto ter se ji v sovražnem okolju Gadž - se pravi Neromov - tudi neuspešno upira.«

»Dobili smo Jugoslavijo, a belega kruha in kavarne ni bilo več.«

»Po vojni se oče vrne, kavarna je zopet začela obratovati, delali smo sladoled za ameriške vojake, živeli smo – to so nepozabni časi – zelo, zelo dobro. Američani so naš obmejni predel cone A zasuli z vsakršnim blagom, prav nobenega pomanjkanja ni bilo.«

»Sem letnik 1936 in to žganje vsebuje 36 zdravilnih zelišč, nabranih od Solkana do vrha hriba, na katerega se povzpnem vsak dan.«

»Bil sem v eni stranki in konec, čeprav sta me še na predzadnjih volitvah dve vabili v svoje vrste.«

»Povedati moram, da je Jugoslavija širila strahotno propagando. Bili smo zavedni, sam sem bil še posebno vehementen pionir in sem na otroški način zganjal projugoslovansko propagando že v času zavezniške vojaške uprave, kar je svojevrsten paradoks.«

»Omenil sem že, kdaj se mi je spustila zavesa in sem zasovražil Jugovino in komunizem. Nikoli nisem bil v partiji (ZKJ – Zveza komunistov Jugoslavije, op. a.).«

»Ta zgodba o maketi je tragikomična. Lahko uporabimo pregovor – lovimo muhe, uhajajo sloni. Kaj pa če se je s tem zamegljevalo vse drugo?«

»Želel sem ustvariti prostor znanja o zločinih, saj obstaja veliko ljudi, ki bi iz tega radi naredili prostor molka in neznanja.«

»Glavnemu liku sledimo v dnevu, ko spozna, da je kot otrok borca bitke na Sutjeski, torej antifašista, postal sokriv v zločinu, proti kateremu se je boril njegov oče.«

»Prej se je vedelo samo, da se je to zgodilo, a ni bilo radovednosti in znanja.«

»Vedno nastajajo spori in tekmovanja v tem, kdo je večja žrtev. Tako se žrtve na neki način še enkrat ubijajo, poskušajo utišati, ponovno se jim jemlje glas.«

»Pričakovali smo več.«

»Na koncu je meja dobesedno prečkala domove.«

»Verjeli smo, da bo ostala Gorica jugoslovanska.«

»Postaviti mejo in deliti ozemlje je tragedija.«

»Gorico smo izgubili, ampak še zdaj nosimo bolečino.«

»Z resnico in zastavami je vedno križ.«

»Bog ali ideja je eno in isto.«

»Iz niča se pretakamo v življenje in iz življenja v nič.«

»Tega konflikta avtorica za čuda ne izpostavi ali problematizira.«