»Zanima me nenavadna atmosfera doma za starejše, ki niha med poetičnostjo in nekim višjim spoznanjem, povezanim s starostjo in otroškostjo, ki se človeku vrača v obdobju, ko sam ne more več skrbeti zase.«
»Za posameznika ne moremo napovedati, kako bo bolezen potekala. Pomembno se mi zdi, da vsak o tem razmisli. Da pri njem bolezen morda ne bo potekala tako blago kot pri sosedu. Da lahko okuži tudi svoje bližnje.«
»Tritirni kalejdoskopsko-mozaični roman, v katerem se prepletajo moje zdravljenje po ugotovitvi neozdravljive rakaste bolezni konec leta 2014, mamin vojni dnevnik iz obleganega Sarajeva v letih 1992–1995 ter spomini, ki so se mi ob tem porajali kot ptiči Frančiška Asiškega.«
»Rad bi brez upanja in obupanja hkrati, z globokim notranjim mirom in veseljem, od zunaj celo neopaznim, pričakal trenutek konca. Sprijaznjen z usodo končnosti in nedokončanosti hkrati, s trenutkom, ko se ne bom spominjal, da ne diham več. Ko postane prostor čas, čas pa prostor in se neločljivo objameta ter hkrati izgineta. Ne očaran in ne odčaran. Pa tudi razočaran ne.«
»To je varneje zaradi namestitve na oddelke, da tja ne bi prenesli bolezni.«
»So bili znaki podobni tistim pri običajnih sezonskih težavah (in če ne bi vsi govorili le o koronavirusu, bi pomislili, da je to nekaj 'običajnega')?«