Ključna beseda: pesnik

»Stvari ne morejo ostati takšne, kakršne so, prav zaradi tega, ker so takšne, kakršne so.«

»Vsi bomo umrli, čisto vsi, kakšen cirkus!«

»Že to bi nas moralo spodbuditi k temu, da se imamo radi, vendar nas ne.«

»Ustrahujejo in slabijo nas nepomembnosti, razjedajo nas malenkosti.«

»Žalostnih novic ni konca. Umrl je Blaž Ogorevc, nenadkriljivi mojster besede.«

»Moj prijatelj Blaž, 1951–2025. Predsednik Splošne raziskovalne družbe, vulkanolog, pesnik, pisatelj, častni občan Škofje Loke, tekač na srednje proge, novinar Mladine, avtor Tropske melanholije, legenda, ko je bil še živ. In še vedno legenda. Blaž Ogorevc, na svidenje.«

»Žalostnih novic ni konca. Umrl je Blaž Ogorevc, nenadkriljivi mojster besede.«

»Moj prijatelj Blaž, 1951–2025. Predsednik Splošne raziskovalne družbe, vulkanolog, pesnik, pisatelj, častni občan Škofje Loke, tekač na srednje proge, novinar Mladine, avtor Tropske melanholije, legenda, ko je bil še živ. In še vedno legenda. Blaž Ogorevc, na svidenje.«

»Še kakšno pesem napišem potem pa bo kar bo.«

»Najhuje, kar se zgodi pesniku, / je prilizovanje bralcu.«

»V tem prostoru postajaš ti prostor / ki nima prostora da bi bil prostor.«

»Razložim mu površnost njegovega izdelka / on prikimava odide in pride z novim še bolj površnim / razložim mu natanko to kar sem mu že prej / on prikimava odide in pride z novim / in tako v nedogled / dokler njegovi izdelki ne pustijo dihati človeštvu / in ustvarijo zgodovino površnosti / vprašam ga ali sem jaz njegov učitelj ali davitelj / nekaj časa zre vame in vpraša / kaj mislite o mojem izdelku.«

»Še kakšno pesem napišem potem pa bo kar bo.«

»Najhuje, kar se zgodi pesniku, / je prilizovanje bralcu.«

»V tem prostoru postajaš ti prostor / ki nima prostora da bi bil prostor.«

»Razložim mu površnost njegovega izdelka / on prikimava odide in pride z novim še bolj površnim / razložim mu natanko to kar sem mu že prej / on prikimava odide in pride z novim / in tako v nedogled / dokler njegovi izdelki ne pustijo dihati človeštvu / in ustvarijo zgodovino površnosti / vprašam ga ali sem jaz njegov učitelj ali davitelj / nekaj časa zre vame in vpraša / kaj mislite o mojem izdelku.«

»Gre za 49 tetovaž 49 kratkih pesmi avtorjev različnih narodnosti, tetoviranih na kožo pesnika Dejana Kobana.«

»Ob tej priložnosti bodo nominiranci predstavili svoje ustvarjanje, s čimer bo dogodek omogočil globlji vpogled v sodobno poezijo.«

»Gre za 49 tetovaž 49 kratkih pesmi avtorjev različnih narodnosti, tetoviranih na kožo pesnika Dejana Kobana.«

»Ob tej priložnosti bodo nominiranci predstavili svoje ustvarjanje, s čimer bo dogodek omogočil globlji vpogled v sodobno poezijo.«

»A zdaj je jesen, mi pa smo majhni. / In ogromna / je edino naša usoda. // Tako vsaj vemo, / nič drugega ni potrebno, / kakor le čim bolj sveže utripati čez to zimo«

»Ne glede na vse so posamezniki in posameznice v pesmih vedno dobrotljivi, njihov konec je zato miren in breztežen.«

»Odrasli jeleni na tebi / markirajo svoj teritorij, / kartografirajo na novo / osvojena ozemlja ali / potrjujejo obrambo starega. / Ustreljeni jeleni / pod tabo umirajo / zviti v klobčiče, / iz katerih štrlijo njihova rogovja, / kakor da so veliki kostanji, / ki so pravkar pognali kal.«

»Zdi se, kot bi nam Denis Škofič želel sporočiti, da nam že jezik sam sugerira, da besede, kot so bit in bitka ter telo in teloh, nimajo naključno enake osnove in tudi skupne simbolne zgodbe.«

»Čeprav pesnik pove, da bi želel biti nem za občutenje bolečine – tako nem, da bi se je 'moral učiti kot tujega jezika' – se lahko z vsakim verzom bližamo tej razprti rani.«

»Ko na drugih koncih govorim knjižno, ne traja dolgo, / da zaslišijo moje široke e-je, moje e-je s strešicami, / moje e-je, široke kot ptičja hišica, v kateri je divja mačka / skotila mladiče in jim zdaj s svojim jezikom odpira oči in ušesa. Tedaj mi vedno rečejo, daj, povej nam kaj po madžarsko. Nekoč me je to jezilo, zdaj ne več.«

»ne dopustiti pozabe«

»Globel, v katero še donim, / nima sten, nima dni, / nima tal, ne oči, // cedi se v stalaktit presihajočega življenja, / se cimi v zadnjo plast skorje spomina.«

»Ta izziv, to dediščino / sem z zgaranih rok prejel, / zato v prihodnost vedro zrem. // In še to vem: / kar ljubim in kar sam častim, / bo tudi sin za svoje vzel.«

»Izgnali so me tisti, ki na tem prostoru, ki ga je domači filozof poimenoval sarajevski bazen, že 25 let obvladujejo instrumente oblasti v kulturi, tako kot vojni dobičkarji obvladujejo svoj vojni plen.«