»Ko smo se projekta lotili, nisem mogla razumeti Elminega stališča, tega, da je odpustila svojemu napadalcu. To ni bilo v mojem spektru čustev: sama ne bi nikoli odpustila. Elma mi je pojasnila, da je bilo zanjo odpuščanje edini način, da je našla mir, da je lahko živela naprej.«
»Čeprav so igralci v glavnih vlogah budisti, pa so se vedli neprimerno in s svojimi telesnimi gestami ter dialogi ponižali vrednote menihov.«
»Verjeti moram v svet zunaj svojega uma. Verjeti moram, da imajo moja dejanja še vedno pomen, tudi če se jih ne spomnim. Verjeti moram, da je svet še vedno tam, ko zaprem oči. Ali verjamem, da svet še vedno obstaja? Je še vedno zunaj? Da. Vsi potrebujemo ogledala, da se spomnimo, kdo smo. Sam nisem nič drugačen.«
»Vabilo na Piazza Grande v Locarnu je izjemno priznanje za vse, ki smo sodelovali pri tem filmu, vsekakor pa izjemna priložnost, da še ena pozabljena zgodba iz naše zgodovine pride v svet skozi 'velika vrata'.«
»Izbor v prestižno sekcijo Piazza Grande v Locarnu in svetovna premiera pred 8000 gledalci na enem največjih platen v Evropi pa bo zagotovo nekaj nepozabnega.«
»Čudovito je, da smo lahko sooblikovali film, ki se dogaja konec petdesetih let, v času hladne vojne, z bogato scenografijo in kostumografijo in navdihujočo zgodbo, ki je pomembna tudi danes.«
»Občinstvo sem imel zelo rad in upam, da ono tudi mene. Občinstvo sem zmeraj spoštoval in menim, da če je bil kdaj aplavz na odprti sceni, kot temu rečemo, sem lahko bil kar malo važen.«
»Poskušal sem si zapomniti specifiko določenega značaja in prevzeti nekaj njegovega nase. (...) Ljudje so se mi vedno zdeli strašno zanimivi. In sem jih kradel. Prav škoda, da tega več ne počnem.«