»Ta novi film – Beležnica, po predlogi knjige Nicholasa Sparksa – je bil še posebej težek, ker igram osebo z Alzheimerjevo boleznijo. Čez to sem šla s svojo materjo, in če Nick ne bi bil režiser, mislim, da vloge ne bi sprejela – preprosto pretežko je. Bil je naporen, a krasen film.«
»Že zadnjih pet let pa ima Alzheimerjevo bolezen ona sama. Popolnoma je dementna. To je noro – živeli smo s to izkušnjo, ona jo je igrala, in zdaj nas je doletelo.«
»Behramova grozljivka je precizna obsodba turške patriarhalne družbe, ki zlorablja in si podreja ženske. V svoji kritiki je dovolj dosleden, da 'odpustka' ne nameni niti svojemu protagonistu: Cemal je tako zaverovan v svojo predstavo o Zeynap in o sebi kot njenem rešitelju, da je pripravljen privoliti v nezamisljiva grozodejstva. Njegovo razumevanje 'rešitve' dekleta je samo druga oblika posedovanja. Cansu Türedi, osedlana z na prvi pogled enodimenzionalno vlogo zombija, je pravo odkritje; iz okorne klade se postopoma levi v nekaj veliko bolj ... če že ne človeškega, pa vsaj lucidnega.«
»Film Štirje mali odrasli raziskuje ljubezen skozi zgodbo o štirih nepopolnih, a očarljivih posameznikih. Juulia, Matias, Enni in Miska želijo zrušiti vsiljene norme monogamije, hkrati pa hrepenijo po občutku varnosti. Po najboljših močeh krmarijo med lastnimi potrebami in potrebami drugih. Toda kako naj človek oceni pravičnost neke odločitve, ko pa vsakdo doživlja stvari na drugačen način?«
»V Črnem čaju obravnavam temo, ki je po mojem mnenju ključna: srečanja. Mojih likov nikoli ne opredeljuje pripadnost določeni skupini. Občutek imam, da so tisti, ki odhajajo, v mislih odšli že veliko prej. Prostovoljni odhod in izgnanstvo lahko povesta veliko zanimivego o identiteti. Vse to skušam izraziti v svojih filmih.«
»Dolga leta sem razmišljal, kako bi njun slog in estetiko apliciral na grozljivko – slasher se mi je zdel najprimernejši, ker so številni primerki prežeti s stilističnim pristopom, ampak samo v prizoru ali dveh.«
»Prav zaradi njih se nam zdi vredno delati festival. Občinstvu pa je vredno priti na naše projekcije in filme doživeti na velikem platnu, tudi ob prisotnosti njihovih avtorjev. Menim, da so žanrski filmi naravnost ustvarjeni za skupinsko gledanje, komentiranje, kritiziranje, vmesno vzklikanje in navijanje ter neskončno debatiranje o različnih kultnih vplivih. V Ljutomeru med Großmannom takšne debate doživiš za vsako drugo mizo in vogalom, kar je zame najboljši del festivala.«
»Ko sem bila otrok, nam je na cesti zgorel avto. Iz tega otroškega spomina na avtomobile, ki vozijo mimo, je nastala Odrešitev za začetnike. Sredi kaosa in strahu mimo zgorelega avta zapelje drug avto – bleščeč, nov, z družino, ki se zdi popolna in se ne ustavi, da bi pomagala. Kdo so ti ljudje, ki se odločijo, da ne bodo ustavili? Film se zavrti okoli njih, a ne postavlja pod vprašaj le njihovih dejanj; preiskuje tudi razloge za njihove odločitve. Se bojijo soočenja s svojo lastno ranljivostjo ali gre za naučeno brezbrižnost, simptom širšega družbenega stanja?«
»Bil je neverjeten večer. Pred projekcijo se je v ekipi čutilo veselo vznemirjenje, protokol rdeče preproge nas je malo prizemljil, na projekciji pa je že med filmom postalo jasno, da bo odziv zelo pozitiven. Mislim, da je bila včerajšnja svetovna premiera Odrešitve za začetnike tukaj na Tribeci v New Yorku najlepša popotnica, ki smo si jo lahko zaželeli za film.«
»Nabito polna dvorana, ne samo da je dihala s filmom, ampak se je smejala skupaj z njim. Včasih na glas, včasih pa prav pridušeno, kot da bi v smehu gledalci hoteli izbrisati svojo identifikacijo z zgodbo. In na trenutke je dvorana bučala v nadidentifikaciji. Dbest.«
»Bog sklene izbrisati človeštvo kot kazen za to, da mu je uničilo njegov krasni vrt. Edini, ki bi ga rad rešil, je Satan – brez človeštva je namreč izgubil svojo službo, on pa je večen lik. Grozno je imeti večno življenje, ne pa službe. Zato poišče mlad par in skuša Boga prepričati, da sta to nova Adam in Eva. Tako bo lahko Bog vendarle uničil "človeštvo". Vse skupaj je komedija.«
