»Sanjam to utopijo, gledam jo v oči. / Smejem se ji in se pogovarjam z njo, / a vedno je malo predaleč, / okus ne doseže konice mojega jezika. // Vedno hrepenim po tem, da bi za utopijo trpela vsaj še / enkrat / in vedno znova.«
»Vedno lahko računam nate, / sladko razočaranje. / Čakam te kot starega ljubimca, / ki vedno priseže, da odhaja za vedno, / a se vrača znova in znova, / jaz pa že, ko hodi skozi vrata, / z morbidnim zadovoljstvom pričakujem / njegov naslednji obisk.«
»festival reportažne, dokumentarne fotografije, leta 2014 pa so ga z novo, mlado ekipo razširili v festival fotografske umetnosti. To ni nujno fotografija, lani smo denimo razstavili zvočno umetniško instalacijo štirih zvočnikov v prazni sobi.«
»Mladi razmišljamo interdisciplinarno, ker živimo v svetu, ki je interdisciplinaren: prepletamo video, 3D, internet itd. Živimo v svetu podob, vizualij, ki jih lahko pregibaš, premešaš, predelaš, preoblikuješ v kipe, instalacije, zvočne slike. Ko smo se odmaknili stran od fotografije, smo odprli polje vseh teh kreativnosti, nepričakovanih položajev, iz katerih lahko umetnik dela izkušnje, instalacije, performanse.«
»Luna je bila vselej objekt zanimanja znanstvenikov in umetnikov, bila je opazovana in je hkrati vzbujala domišljijo.«
»Seveda se moraš osredotočati na fotografiranje, kar pa ne pomeni, da ne moreš uživati. V bistvu celo moraš poslušati in vedeti, koga fotografiraš, saj sicer ne moreš imeti odnosa do tega, kar fotografiraš.«
»Na en način se mi zdi, da to ni pravično niti do glasbenikov, ki so na teh posnetkih, saj dobim vtis, da jih je posnel nekdo, ki nima odnosa do njih oziroma sploh nima odnosa do glasbe.«