Ključna beseda: glasba

»Klasična glasba – 'kul' tiho sedenje brez telefona.«

»Ne moreš peti samo žalostnih in ne moreš peti samo veselih«

»Koncert je danes, jutri ga ni več.«

»Zame je najboljši skladatelj zborovski Emil Adamič.«

»Imam veliko pomanjkljivosti, ne morete pa me obtožiti, da sem glasbenik, ki samega sebe jemlje preveč resno.«

»Nos je imel prelepljen z obližem, da se je tisto, kar je še ostalo od njega, držalo obraza.«

»Ali si želiš, da pride noter in fotografira, ko tebi iz nosu visijo sveče kokaina?«

»Pri raku prostate ni prav veliko pozitivnih stvari, meni pa je vsaj omogočil neko povsem novo in edinstveno doživetje na odru.«

»Bil sem moderen in ekskluziven. Če si ga jemal, si bil kot član ozke elite, ki se je skrivaj predajala nečemu mejnemu, nevarnemu in nedovoljenemu. Čeprav se sliši bedno, mi je bilo to všeč.«

»Bila je Cecil B. DeMille slabe volje, Tolstoj kuhanja mule.«

»Z Bowiejem nikoli nisva bila velika prijatelja.«

»Opico z artritisom.«

»Če ima človek rad življenje, je to največ, kar se ti lahko zgodi.«

»Ti si tak kot Adamič, te bom zaprl v sobo.«

»Takrat je bil vibrafon 'in', nekaj novega.«

»Ko sem bil star manj kot šest let, sem mami, ko je prišla iz službe, po črnih tipkah zaigral čisto preprosto 'o, o, o, poglej pod nebo, kako lepo ptički pojo', s sekstami sem spremljal 'o, o, o, poglej na goro, kako lepo rožce cveto', čista otročarija, ampak mama je bila ganjena do solz. V njenih očeh sem bil čisto pravi Mozart. Zato so me takoj dali učit klavir.«

»Mi smo bili res veliko skupaj. Pa smo šli za klavir in si med seboj igrali in se spraševali: 'Kaj pa ti praviš na tole? Pa daj takole poskusi.' Res nismo bili tekmeci. Smo se tudi družinsko družili, preživljali družabni čas skupaj.«

»To je bilo neverjetno. Bili smo povabljeni od Raula Castra. Stanovali smo v nobel hotelu, spodaj nas je noč in dan čakal cadillac s šoferjem. Kamor smo želeli, nas je peljal. Gotovo je bil ta šofer sicer tudi neke vrste agent, ampak za nas je res skrbel zgledno. Imam res krasne spomine na Kubo.«

»Na primer Ježkova besedila so tipično taka, ki sem jih lahko vse takole napisal. So mi kar zapela. To je pesmica, ki nima prehudih kombinacij in je razumljiva v enem lepem, sočnem slovenskem jeziku. In on, ker se je sam s tem ukvarjal, je točno vedel, kako je treba napisati eno besedilo in s temi besedili jaz nikoli nisem imel težav. Kar zapoje pesem.«

»Tam so me bolj poznali kot moža Majde Sepe, a me to ni preveč motilo.«

»Sem jo spremljal domov, ni bilo najbolj blizu, a seveda sem hodil.«

»Sem imel rad življenje, ni mi bilo nikoli dolgčas, počel sem tisto, kar sem rad počel. Vsaj v glavnem.«

»Vsak posameznik bo lahko imel sedež v prvi vrsti.«

»Ta čudoviti tempelj je v tri tisoč letih preživel toliko hudega, a je obstal – tako, kot bomo obstali mi.«

»Občutek je, kot da se poslavljamo od Libanona, ki smo ga poznali in o katerem smo sanjali.«

»To je bilo kot nekakšen krik želje, da bi se življenje nadaljevalo.«

»Wir hatten 1000 Ideen, und alle war'n gut«

»že dolgo, dolgo, dolgo, dolgo ne / živimo tukaj / nič več«

»Glasba prikliče posebna občutja, ki si jih prizadevam vizualizirati s ponekod domala romantično in drugje večpomensko rešitvijo, ki mora obenem ustrezati programskemu konceptu festivala ali albuma, njuna skupna prvina pa je – užitek ob vrhunski glasbi.«

»Nimam načrta.«