»V njej nas avtor v dobri eni uri s preizpraševanjem lastnih idej, prežetih s francoskim (post)strukturalizmom, zlasti s koncepti Rolanda Barthesa in Debordovo kritiko družbe spektakla, popelje na zanimivo in provokativno popotovanje skozi skoraj tri desetletja svoje profesionalne in ustvarjalne poti plesalca in koreografa.«
»Pri tem samoodkrivanju lastne preteklosti večkrat samokritično obračuna s svojimi številnimi prepričanji, zablodami in zgrešenimi predpostavkami, s tem pa navsezadnje tudi na novo osmišlja svojo avtorsko pozicijo v sedanjosti, da bi lahko s tem položil še trdnejše temelje svojemu nadaljnjemu plesnemu ustvarjanju.«
»Po študiju plesa na Nacionalnem centru za sodobni ples v Angersu na zahodu Francije se je začel posvečati ustvarjanju plesnih uprizoritev, za kar ga je po lastnih besedah leta 1983 navdušila uprizoritev Nageljni (nem. Nelken) znamenite nemške koreografinje Pine Bausch.«
»Meče ju naokoli, zaljubljata se, trpita, zapuščata družino in jo pogrešata, se sprašujeta, ali bo njuna družina po vojni sploh še obstajala. Rekonstruirati dogodke na gledališkem odru je nemogoče, četudi predpostavljamo, da je rekonstrukcija tako obširnih dogodkov sploh mogoča. Hkrati je rekonstrukcija nepotrebna, njena posledica je le fascinacija, s katero ničesar ne dosežemo,«
»S smotrno zastavljenimi pedagoškimi cilji, v katerih je motiviral k lastni telesni izrazitosti, k raziskovanju zmožnosti in k odkrivanju avtentičnih prvin lastnega osebnega jedra, je Andrés Valdés širil zavest o nujnosti vsestranske usposobljenosti bodočega pantomimika.«
»Festival Transgeneracije poskuša spodbujati različne vidike gledališke ustvarjalnosti, stališča mladih vrednotimo višje kot morebitno približevanje izvedbe profesionalnim standardom. S tem spodbujamo ne le gledališke veščine, temveč tudi zavzetost za gledališče, spoznavanje izraznih možnosti in s tem, če že ne dejavnih ustvarjalcev, vzgajamo vsaj dejavne gledalce.«
»Marijane Brecelj nikoli ni bilo mogoče popolnoma ukalupiti v specifičen tip filmov ali vlog. Njena navzočnost na platnu je vselej eklektična in raznolika, razgibana tako v filmski formi in žanru kot v subtilnih igralskih niansah.«
»Spektakularna odrska adaptacija, ki jo bo bogatila orkestrska kompozicija priznanega norveškega tria MoE, ni le pustolovščina, temveč tudi brezčasna raziskava o značaju, veri in naravi dojemanja, ki popestrena z odrešujočim humorjem, predstavlja dobrodošlo noviteto repertoarju slovenskega gledališča za mladino.«