Ključna beseda: gledališče

»Potopitveno gledališče kot forma ponuja prehajanje v času in prostoru, pri čemer si gledalci skozi sekventno dramaturgijo sami izberejo prizore, ki jih želijo videti in s tem tudi zgodbe, ki jim sledijo.«

»Če danes samo pomislim, da smo včasih v sezonah pripravili po dvanajst premier in več, komaj morem verjeti, kaj vse sem tudi sam doživljal kot igralec ter kolegi in kolegice igralke in igralci ob meni in pred mano. Kako smo zvadili in igrali vedno nova besedila, kako smo si jih zapomnili, včasih porabili za študij le izjemno kratkih od 18 do 25 dni. Kako smo gostovali v vsaki malo večji 'luknji' po stokrat na sezono, spali včasih dobesedno na slamnjačah, a vztrajali in vztrajali in se imeli v bistvu lepo. Morda celo lepše, kot se imajo igralci in ljudje vsevprek danes, ko se vsakomur nekam tako hudo mudi.«

»Pomembna novost letošnjega festivala ugodnejše cene za mlade.«

»Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živ, iskriv in svetlikajoč pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem.«

»Pravega umetnika se ne da ubiti.«

»Gledališče se ukvarja s človekom, z njegovimi podobami, smisli, skrivnostmi. In sukati se v svetu globokih in čudežnih skrivnosti bivanja je moj privilegij, ampak tudi močna zaveza etiki gledališke umetnosti. Hvaležen sem svoji odločitvi iz mladosti, da sem za svoj življenjski poziv izbral prav gledališko umetnost. Na tej poti sem namreč srečeval izjemne osebnosti, ki so poleg gledališča soustvarjale tudi mojo umetnost.«

»Gledališče ustvarja drugačen profit; tke vezi med ljudmi, tke strpnost, odstira sovraštvo, drži zrcalo človeški neumnosti in nas nenehno opozarja, kako zlahka pozabljamo na človeške vrednote.«

»Verujem v to, da gledališče raziskuje samega sebe, gledališče je še vedno v kondiciji, ker vidim, da je toliko ustvarjalcev in kreativnih ljudi, ki želijo ustvarjati. Ne nastopati, ampak ustvarjati.«

»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj teksta oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v veliki meri tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«

»Verujem v to, da gledališče raziskuje samega sebe, gledališče je še vedno v kondiciji, ker vidim, da je toliko ustvarjalcev in kreativnih ljudi, ki želijo ustvarjati. Ne nastopati, ampak ustvarjati.«

»Trdo smo delali, ni nam šlo za nič drugega, kot da ustvarimo dobro predstavo, da je sveža. To je bilo vse, nobene druge ambicije nismo imeli.«

»Oder je res magičen prostor, kjer se vse drugo izgubi.«

»Sreča je to, ko vidiš, da je gledalec zadovoljen, to je nam največje darilo.«

»Meni je delo absolutna rešitev, delo me izjemno veseli in izjemno me zanima.«

»Najbrž je dovolj že to, da se vsaj trem, štirim posameznikom med gledalci med predstavo zgodi kaj lepega ali pa se jim porodi kakšen premislek o sebi.«

»Predstava Tam, v vrtu je povabilo v vrt dveh, ki v njem odstirata lepoto mehanizmov poslušanja.«

»Razširjava ustvarjalni potencial na sposobnost telesa Izhajata z drugega področja, a v skupni predstavi si prizadevata združiti njune prvine na drugačen, indisciplinaren način.«

»V svojem početju prisluškovanja naravi odkrivata svetove zvoka in njihovo odzvanjanje v polju vidnega. Pri tem jih prevajata skozi lastni telesi, da v njima razširita domišljijske potenciale in opazujeta njihovo sovpadanje s svetom giba.«

»Negovanje vrta je metafora, ki za umetnika pomeni kulturno vrednoto in ju kot posameznika nenehno povezuje z vsem živim ter jima ponuja odločitev o bolj izostreni izkušnji prisotnosti v svetu.«

»Roman v krajini je poskus sprehajanja med izkušnjami in nabor trenutkov, ki dezaktivirajo ta zapleteni mit o vzajemnosti.«

»prekleto dobro predstavo, ki je ponudila možnost zareze, možnost rekonfiguracije in vnovičnega zarisa meja tistega, kar umetnost je, in tistega, kar ni, s tem pa dovolj dosledno udejanjala njuno razumevanje gledališča kot družbenega in političnega agensa.«

»vznemirja, provocira, ki vrednostne sisteme nenehno postavlja pod vprašaj, gledališča, ki subvertira nacionalno podstat in tradicijo, gledališča, ki ga ni strah ekscesa, užitka, trpljenja in svobodne ljubezni.«

»simptom«

»kakšne so potrebe na politični sceni, tendence v družbi in podobno«

»ali si ga želimo ohraniti, kdo ga potrebuje, če sploh kdo, in kako naprej«

»Po eni strani smešno za poscat, po drugi pa trpko za znoret: tako zelo slovensko. Ah, ta slovenska žlahta! ...«

»Zanimale so me predstave, ki poskušajo artikulirati tudi svet zunaj besedila oziroma uprizoritve ali gledališča kot takega, in predstave, ki za to artikulacijo iščejo – in v večini tudi najdejo – nova izrazna sredstva, tako parcialne znake kot celovit uprizoritveni sistem.«

»Merili konteksta in prevpraševanja odrskega izraza Lukan po lastnih besedah pri ogledu predstav ni sledil vnaprejšnjemu konceptu, saj se je ta namreč izoblikoval sproti, bolj kot intuitivno vodilo za orientacijo po ogledanem kakor pa čvrst sistem; če sem popolnoma natančen, so ta koncept pravzaprav spodbudile ravno uprizoritve, v katerih je bil najbolj izražen. Če ga poskušam čim bolj jedrnato opisati, sem v širši izbor za tekmovalni program uvrščal uprizoritve, ki so kar najbolj upoštevale dve merili: merilo konteksta in merilo prevpraševanja odrskega izraza.«

»Trenutno stanje slovenskega gledališča ocenjujem kot solidno, brez velikih odstopanj navzgor ali navzdol, z nekaj izrazitimi presežki, ki so, tako upam, zbrani v predlogu tekmovalnega programa.«

»Celjsko gledališče je že od samega nastanka močno povezano s komedijo«