»Komedija je imela in ima velik vpliv na razvoj človeštva, je pomemben del človeške izkušnje in opazno prispeva k oblikovanju vrednot človeške družbe. Pogosto je služila in služi kot orodje za kritiko družbenih, političnih in kulturnih norm ter nepravilnosti. Umetniki, dramatiki, gledališčniki so uporabljali satiro in humor, da bi razkrili absurdnost in nelogičnost v družbi ter spodbudili razmislek in spremembo v klasifikaciji vrednot in družbenih postopkov.«
»Svojega dela predstave smo se lotile z raziskovanjem teme na poldokumentaren način, z oblikovanjem lastnega izkustva in opažanj v monologe in scene, prepletene z besedilom Katje Gorečan. Ukvarjale smo se z občutki, ki jih je velikokrat težko opisati, si jih priznati, še težje izreči.«
»Pri izboru me je vodilo načelo izvedbene vrhunskosti predstav, njihov pomen za razvoj slovenskega gledališkega izraza in prostora, za promocijo novih avtorskih poetik, tudi za reprezentativnost in zaokroženost nekega enotnega slovenskega gledališkega prostora.«
»Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako 'naivnostjo' in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni 'tehnični' virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino.«
»Ubesedovanje je točka, na kateri Pasolini pogleda na sedanjost, sedanjost konca 60. let, torej začetkov tega, kar danes poznamo pod imenom kapitalizem. Pogleda na sedanjost kot na nekaj, kar je na neki način že preteklo, in ustvarja mitologijo, neko popolnoma mitološko strukturo iz takratnega trenutka. Ob tem naslavlja fenomene izvora nasilja in to, kako se to nasilje prenaša v vse odnose.«
»Presegli so vse zastavljene cilje, dvignili umetniške standarde, predstave so bile razprodane, številni gledalci so prihajali tudi iz tujine, veliko smo imeli tudi gostovanj. Gledališče res živi.«
»V njej nas avtor v dobri eni uri s preizpraševanjem lastnih idej, prežetih s francoskim (post)strukturalizmom, zlasti s koncepti Rolanda Barthesa in Debordovo kritiko družbe spektakla, popelje na zanimivo in provokativno popotovanje skozi skoraj tri desetletja svoje profesionalne in ustvarjalne poti plesalca in koreografa.«
»Pri tem samoodkrivanju lastne preteklosti večkrat samokritično obračuna s svojimi številnimi prepričanji, zablodami in zgrešenimi predpostavkami, s tem pa navsezadnje tudi na novo osmišlja svojo avtorsko pozicijo v sedanjosti, da bi lahko s tem položil še trdnejše temelje svojemu nadaljnjemu plesnemu ustvarjanju.«
»Po študiju plesa na Nacionalnem centru za sodobni ples v Angersu na zahodu Francije se je začel posvečati ustvarjanju plesnih uprizoritev, za kar ga je po lastnih besedah leta 1983 navdušila uprizoritev Nageljni (nem. Nelken) znamenite nemške koreografinje Pine Bausch.«