Ključna beseda: identiteta

»Sekcija Retro je letos posvetila pionirki slovenskega filma, montažerki, režiserki in scenaristki Milki Badjura.«

»upira doseganju spoznanj s pogledom, uprtim nazaj«

»V operi skladateljeva kompozicija določa ritem in s tem dušo predstave, v govornem gledališču pa moramo ta ritem izoblikovati sami z ekipo, ansamblom in igralci.«

»Ta položaj obstranca je v umetnosti zelo ponavljan motiv.«

»Ni prvič, da se mi to dogaja. Buu, buu, buu. Dobrodošli v mojem življenju. In če sem iskren, sem na to vsekakor tudi malce ponosen.«

»Ustvarjalni proces mi je v gledališču zanimivejši.«

»Moja vizija ob prevzemu gledališča je bila ustvariti in gojiti gledališče, ki ne bo nacionalno, ampak evropsko, odprto, večjezično, večkulturno in vključujoče.«

»Skušala sem ustvariti svet, v katerem bi se bralci izgubili in sledili miselnim procesom, asociacijam, besednim igram.«

»Ne bom gradila muzejev, lahko pa napišem zgodbo, prek katere lahko ljudje do tega dela zgodovine dostopajo, sicer pa morda ne bi mogli.«

»Mislim, da je še posebno velika napaka uporabiti besedo nepolitično v tem kontekstu.«

»Umetnost ni nepolitična, tega ne verjamem.«

»Ko pravim, da sem izstopila iz omare kot temnopolta oseba, to pomeni, da sem odkrila nov stik s svojo identiteto.«

»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«

»Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo.«

»Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro.«

»Bistvo dobrega pisanja je najti nenavadne in zahtevne zgodbe ter jih opisati s preprostim jezikom. To je umetnost velikih pisateljic in pisateljev, ki so močne zgodbe pisali zelo preprosto in lahkotno.«

»Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene.«

»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«

»Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo.«

»Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro.«

»Bistvo dobrega pisanja je najti nenavadne in zahtevne zgodbe ter jih opisati s preprostim jezikom. To je umetnost velikih pisateljic in pisateljev, ki so močne zgodbe pisali zelo preprosto in lahkotno.«

»Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene.«

»Dali so nam polovico življenja in mislili so, da se ne bomo borili!«

»Kako plemenit in dober namen. Ampak vemo, kam vodijo dobri nameni. V pekel.«

»Kaj pa, če bi se soočila s tem, česar se sama najbolj sramujem, kar me najbolj boli?«

»Moja generacija je izjemno skeptična, brez kakršnih koli iluzij, dejansko rahlo cinična.«

»Literatura ima neverjeten potencial za ustvarjanje empatije.«

»Ko se toliko ljudi zbere in skupaj zasledujejo neko fantazijo, se rado pozabi na to, da je njihovo nezadovoljstvo predvsem nekaj osebnega.«

»Mislim, da imajo ženske, ki so se odločile, da ne bodo imele otrok, zelo legitimne razloge.«

»Bila sem zelo radovedna in si Emilio Pérez seveda ogledala. Predvsem se mi zdi, da je to zelo grd film.«