Ključna beseda: identiteta

»Skušala sem ustvariti svet, v katerem bi se bralci izgubili in sledili miselnim procesom, asociacijam, besednim igram.«

»Ne bom gradila muzejev, lahko pa napišem zgodbo, prek katere lahko ljudje do tega dela zgodovine dostopajo, sicer pa morda ne bi mogli.«

»Mislim, da je še posebno velika napaka uporabiti besedo nepolitično v tem kontekstu.«

»Umetnost ni nepolitična, tega ne verjamem.«

»Ko pravim, da sem izstopila iz omare kot temnopolta oseba, to pomeni, da sem odkrila nov stik s svojo identiteto.«

»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«

»Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo.«

»Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro.«

»Bistvo dobrega pisanja je najti nenavadne in zahtevne zgodbe ter jih opisati s preprostim jezikom. To je umetnost velikih pisateljic in pisateljev, ki so močne zgodbe pisali zelo preprosto in lahkotno.«

»Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene.«

»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«

»Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo.«

»Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro.«

»Bistvo dobrega pisanja je najti nenavadne in zahtevne zgodbe ter jih opisati s preprostim jezikom. To je umetnost velikih pisateljic in pisateljev, ki so močne zgodbe pisali zelo preprosto in lahkotno.«

»Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene.«

»Dali so nam polovico življenja in mislili so, da se ne bomo borili!«

»Kako plemenit in dober namen. Ampak vemo, kam vodijo dobri nameni. V pekel.«

»Kaj pa, če bi se soočila s tem, česar se sama najbolj sramujem, kar me najbolj boli?«

»Moja generacija je izjemno skeptična, brez kakršnih koli iluzij, dejansko rahlo cinična.«

»Literatura ima neverjeten potencial za ustvarjanje empatije.«

»Ko se toliko ljudi zbere in skupaj zasledujejo neko fantazijo, se rado pozabi na to, da je njihovo nezadovoljstvo predvsem nekaj osebnega.«

»Mislim, da imajo ženske, ki so se odločile, da ne bodo imele otrok, zelo legitimne razloge.«

»Bila sem zelo radovedna in si Emilio Pérez seveda ogledala. Predvsem se mi zdi, da je to zelo grd film.«

»Dolgo sem se skušal definirati prek tega, kar nisem, zdaj bi rad odmeril prostor samo temu, kar sem.«

»Bolečina, ki sem jo prestal zaradi homofobije in rasizma, ni unikatna, ampak zelo kolektivna izkušnja. V tem pogledu moja zgodba ni samo moja.«

»Evropa se ima za najbolj progresiven, liberalen del sveta. Kakšna ironija.«

»Ni mi bilo težko najti osebne, nacionalne, verske in spolne identitete. Breme zame je bilo vedno sovraštvo ljudi, ne to, kdo sem. Vedno sem se namreč imel rad.«

»Čist Italijan ne obstaja, vsi smo pomešani in znanost nas uči, da vsi prihajamo iz temnopolte ženske.«

»Zahod, še posebej Evropa se ima za najbolj progresiven, liberalen del sveta. Kakšna ironija.«

»Sovraštvo in zamera nimata nobenih pozitivnih učinkov na tistega, ki ju neguje.«