Zdaj govori študentka

»80-odstotno zmešana«

»vizualije pač niso dosegale njegovih visokih standardov«

»Nihče ni bil pridržan, vsi so bili legitimirani. Vzeli so lahko le tisto, kar je bilo poleg njih, nihče ni vzel svojih zasebnih stvari.«

»Z dedkom sva ravno nesla smeti, ko se je močno zatreslo. Prestrašeno sva obstrmela in samo videla, kako se je prevrnilo božično drevo.«

»Na srečo sta otroka že najstnika; Mojca si ne predstavlja, v kakšni stiski bi se družina znašla ob tako pozni uri, če bi bila še majhna.«

»Če bi si vzela več časa in bila pozorna na drobne neskladnosti oglasa, ne bi nasedla lažni objavi.«

»Ko ugotovite, da so vas goljufi speljali na led in pridobili podatke z vaše kreditne kartice, je prvi korak, ki ga morate takoj narediti, preklic kartice.«

»Kako pomembno je stopiti iz sence in odkrito spregovoriti o težavah, pred katerimi si večinski narod zatiska oči.«

»Kako pomembno je stopiti iz sence in odkrito spregovoriti o težavah, pred katerimi si večinski narod zatiska oči.«

»Samo dovolj veliko hitrost moraš imeti in se malo nazaj držati. To je pa to!«

»Bila sem prepričana, da se s porekli in domovinami kvarjajo samo tisti, ki so negotovi vase.«

»Bila sem prepričana, da se s porekli in domovinami kvarjajo samo tisti, ki so negotovi vase.«

»Moja protagonistka si ni sama izbrala doma, saj je bila otrok, ko se je preselila v Slovenijo, in so ji starši izbrali dom. Zina se ne počuti doma ne v svoji prvi domovini, to je na Kosovu, niti v Sloveniji, ker je vedno prisoten občutek dvojne identitete in iskanja. V Sloveniji jo zaznamujejo neki stereotipi, predsodki, različne vrednote, kar se preslika tudi v njeno primarno okolje, v katerem se je rodila. Na Kosovu ni več podobna svojim sorodnikom in z njimi ne najde skupnih tem.«

»To je bila težka noč.«

»Pri nas doma smo imeli veliko srečo, pomagali pa smo drugim.«

»Radi bi vedeli, zakaj policija ni ukrepala hitro, ko je vedela, da so bile ženske v Manipurju posiljene in razkazovane gole.«

»Denarja za malico nisem imela, zato so mi sošolci od svojih malic odstopali sendviče in jabolka od malice.«

»Ko se je korona začela, nisem imela računalnika, čeprav sem obiskovala šolo, v kateri je bil računalnik obvezen.«

»Groznica je bila, grozno!«

»Nisem vedela, kako se sploh česa lotiti, vedela sem, kaj so računi, vedela sem, kako jih plačati, nisem pa vedela, kje dobiti denar za vse.«

»Še zdaj imam odpor do tega, da koga prosjačim, tak grozljiv odpor, raje ničesar ne jem, kot pa da spet težim komu.«

»Najbolj bi mi pomagalo, če bi lahko plačala šolo in se ji tudi posvetila, da bi imela zanjo čas, da bi lahko delala manj brez strahu, kako bova plačali vse stroške in kako preživeli.«

»To je del zgodovine. Ne razumem, kako lahko kdo reče, da gre za pornografijo.«

»To sem obljubila svoji mami. Vem, da je obljuba velika, a sem ji morala omogočiti, da je odšla v miru.«

»Včasih se mi zdi, da le opazujem, kako nekdo piše to zgodbo, in si mislim, ne, kaj takega sploh ni mogoče.«

»Lani ob tem času smo bili čisto normalna, srečna družina, smo imeli svoje težave, ampak za praznike smo bili srečni in nasmejani in nisem razmišljala, da bo letos drugače.«

»Nato sem se po pogovoru z mamo odločila, da bo sestrica ostala z mano, ker ima tukaj vse, ima šolo, ima svoje krožke, ima dejavnosti, in jaz ji nočem tega odvzeti ali jo prisiliti, da bi se kam preselila.«

»A to sem obljubila mami. Vem, obljuba je velika, a morala sem ji omogočiti, da je lahko odšla v miru. In zdaj naju čakajo prvi prazniki, ko doma ne bo najinih staršev …«

»Zakaj odločajo o moji prihodnosti namesto mene? Strah me je zame in za mojega brata.«

»Saj mi je začela teči kri iz nosa, vsakič, ko sem si ga oprtala – kakšna sreča!«