Ključna beseda: ljubezen

»Za njegov koreografski pristop je značilno globoko spoštovanje do klasičnega baleta ob želji po raziskovanju novega gibalnega jezika in tematik.«

»Moje filme vedno navdihuje okolje, v katerem se znajdem. Pred tem nisem bil nikoli v zaporu, moje okolje je bila le običajna družba. Tisto, kar sem videl, me je inspiriralo, torej vsakodnevno življenje povsem običajnih ljudi. Ko pa sem postal zapornik, se je bilo nemogoče izogniti vplivu tistega, kar sem doživel in videl.«

»Filmu sem dodajala občutek postindustrijske družbe, metalnosti in grobosti. Zame je to način, da izrazim, kako se je v družbo zajedel strah, ki je vse razgradil. Ljudi je pustil v njihovi osamljenosti. In seveda vemo, da ima strah moč, da ljudi takoj obrne drugega proti drugemu.«

»Marca 2018 sem prenehal pisati pesmi in romane v maternem jeziku. Stihov in besed ne slišim več v slovenščini, ki je izredno bogat in lep jezik in ga nikoli ne bom nehal ljubiti.«

»Resnici na ljubo, niso problem samo siri, gre za mentaliteto naroda, ki zgodovinsko gledano ljubi revolucije in giljotino.«

»V grškem mitu sta bolj kot Elektrina ljubezen do umorjenega očeta Agamemnona izpostavljena njena zavist do materinega, torej Klitajmnestrinega uživanja z ljubimcem Egistom.«

»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno.«

»Anita se je bolj držala tiste stare modrosti: kdor ve, ne govori. Kdor govori, ne ve. In veliko ljudi je govorilo tudi v krogih blizu nje. Tudi o njej. Ampak kot ste rekli, ona je ostala dama.«

»Zadnje leto sem bila bolj ali manj vedno pri njej. Vsako popoldne sva po dve, tri ure čebljali o vsem živem in je bila ves čas čisto v redu. Mislim, da je pred mano dobesedno odigrala svojo igro in da je, ko sem jaz odšla iz bolnišnice, samo še padla.«

»Mislim, da je največja zapuščina te knjige ravno v tem, da ni treba obupati. Ni treba obupati! Boriti se je treba do konca, vse se lahko spremeni. Vsaka slaba stvar se lahko v dobro prerodi, vsako sovraštvo lahko postane ljubezen. Po mojem nam je mama hotela povedati, da imamo vsi možnost biti dobri, ne glede na to, kar se nam je v življenju zgodilo.«

»Mislim, da je malokdo poznal to zgodbo, ker je zelo nerada govorila o sebi. Ker je bila pač človek brez ega, ki je vedno dala vse druge v ospredje in je pustila, da njeno delo govori o njej. Ta knjiga nam omogoča vpogled v človečnost izza blagovne znamke, izza te javne podobe. In izza te podobe je res duša, lepa, dobra duša, ki nam je lahko vsem v navdih.«

»Njeno življenje je za črno kroniko. Mene je pravzaprav presunilo, koliko lahko človek zdrži. Pa ne samo, da se ne zlomi, ampak to obrne v najvišje dobro, za najvišje dobro. Vem, da sva se pogovarjala vmes, in ko mi je ona mirno razlagala vse te grozote, grozne stvari, ki jih je preživela, vem, da sem ji na neki točki rekel: Ampak gospa, saj vi bi morali biti Hitler; glede na to, kaj se vam je zgodilo, bi morali sovražiti ljudi.«

»To se je zgodilo na podelitvi priznanja Slovenka leta leta 2023. Takrat so Aniti tudi izročili priznanje Slovenka za vse čase. Ona je takrat posnela izjavo, ki je delovala kot njena oporoka. Kot da se poslavlja. Tisto me je res pretreslo.«

»Samo stekla sem v sobo, kjer je spala Karmen. Čez njeno košaro sem se vrgla točno v trenutku, ko je pritisnil na petelina. In potem je ustrelil še enkrat in še enkrat in še ...«

»Velikokrat mi je rekla, da je verjetno ostala tukaj zato, ker je morala zaradi mene. Če ne, se ne bi mogla izboriti skozi najhujše trenutke, ki so se zgodili.«

»Mama me je peljala na morje v neko zapuščeno delavsko naselje, ker drugam ni mogla. Mislim, da nama je postlala na eni klopi ali na mizi, ne vem, kje ... Vem, da je ponoči deževalo. In ker je bila streha taka, kot je bila, me je celo prekrila. In mi je rekla: jutri bova pa plavali, bo sonček.«

»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno. In zato je bila ona 24 ur neprestano v akciji.«

»tragedija o fenomenu vzpostavljanja moči in o neustavljivi, uničujoči ljubezni, ki nenehno niha med razumom in strastjo.«

»Ko po skoraj 2500 letih od nastanka Evripidovega Hipolita, po skoraj 2000 letih od Senekove Fedre in po več kot 350 letih, kolikor je minilo od Racinove Fedre, odstranimo plasti časa, je Fedra še vedno tragedija o fenomenu vzpostavljanja moči in o neustavljivi, uničujoči ljubezni, ki nenehno niha med razumom in strastjo, med življenjem in smrtjo - smrtjo, ki na koncu postane njena edina mogoča rešitev. Umiranje na obroke, od trenutka, ko se zaljubi.«

»Fedra, ki je v evokaciji mitologije dedno zaznamovana in jo slepo vodi njena strastna ljubezen do pastorka Hipolita, je kompleksna osebnost, ki se sooča s svojo človečnostjo, z družinskimi vezmi in z družbenimi normami, z dovoljenim in s prepovedanim, sama pa je obsedena s svojo krivdo, ki jo doživlja hkrati kot užitek in bolečino.«

»V ospredju drame ostaja želja kot gonila sila človeških odločitev in posledic, ki jih ima na posameznika in skupnost.«

»Uprizoritvena strategija je odsev realne situacije: sodobni ljudje uprizarjajo antično zgodbo, zato lahko liki s sodobne perspektive komentirajo lastno vlogo, ki so jo 'prisiljeni' igrati. Zmožni so tako rekoč posthumno zreti in komentirati lastno usodo.«

»S tem pa vsaj poskuša izvesti kritiko oblasti in ravnanja, ki deluje po logiki nenehnega prelaganja odgovornosti, naj bodo to tedanji sužnji, drugorazredne državljanke ali bogovi.«

»Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin.«

»Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi.«

»Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala.«

»Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja.«

»Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod.«

»Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma.«

»Samo nesebična ljubezen lahko spremeni svet in tok zgodovine.«