»Očetovega komentarja nisem slišal, samo to sem ujel, da je pesem stara več kot štirideset let. A v sebi je imel spevnost, rockovsko energijo, močne bobne, odločen saksofon. Občinstvo je množično vstalo s sedežev, mene pa je preplavil ritem. Začutil sem valovanje in se mu prepustil, kitarski rifi so me ponesli v višave.«
»Težki materiali se namenoma pojavljajo kot fragilne šrafure, skorajda ostanki kakšnih davno povlečenih linij, s katerimi si je kdaj nekdo prizadeval meriti prostor oziroma umestiti elemente v njem. Brez sleherne literarnosti in narativnosti, zgodba, ki jo ti pripovedujejo, je vselej spreminjajoča se pripoved slehernega trenutka v dnevu in slehernega obiskovalca.«
»Na prvi pogled se zdi, da Sandersova različica popolnoma sledi formi svojih predhodnic, tako glede Bucka, tega našega srčnega, a malo tudi zverinskega mešanca med bernardincem in škotskim ovčarjem.«