Ključna beseda: predstava

»Jezik je po besedah Katje Pegan izjemno pomemben, še posebej pri monodrami.«

»Igralec pa, čeprav gre za monoigro, potrebuje režiserja, je dodala in navedla Borchijeve besede, da 'igralec spleza na goro, ki je ne vidi. To goro, njen vrh, vidi šele režiser.'«

»Samo, da igramo.«

»Vsako uničenje je hkrati gradnja nečesa novega.«

»To je dan, ko moramo širši skupnosti pokazati, da lahko z dobrimi nameni in skupnimi močmi presežemo razdeljenost, ki deli in pesti naš narod.«

»Pri tem moderni človek ostane sam na svetu, hkrati pa se tudi Prešeren poslavlja od svojega življenja.«

»Civilizacijsko smo te stvari tako grdo prikrili, da se moraš z igralcem res spustiti v zelo fer analitičen proces, da bi to pokazal.«

»Vendar je bila ekipa pogumna, poleg tega so v njej sami taki igralci, ki imajo sposobnost, da nastane gledališki dogodek, kjer se pojavijo.«

»Manj kot smo hoteli, lažje je stekla predstava.«

»Dobro je, da se lahko osredotočeno ukvarjaš s telesom, s tem, kar s telesom sporočaš, sočasno pa ohranjaš telesno kondicijo.«

»Hvaležna sem za to priložnost, ker so gib, nadzor telesa, fizična pripravljenost, ozaveščanje giba zelo pomembni tudi pri animaciji.«

»V stand-up komediji – tako kot v življenju – je vse mogoče.«

»Danes zvečer, ki je hkrati Dovaleov rojstni dan in očitno zadnji nastop, ni več kaj izgubiti.«

»Pasijon jemljem kot metafizično in filozofsko izhodišče za razumevanje sedanjega trenutka.«

»Kot koreografa, čigar telo občuti učinke izčrpavanja skozi izvedbo, me zanima, kaj se zgodi s telesom, ko tega, kar se od njega pričakuje, ne zmore več.«

»Solo o sebi, moji družini, o našem času in mukah.«

»Vendar so prav tovrstni poskusi po mojem mnenju vredni umetniške raziskave in premisleka.«

»Zelo težko. Ni floskula, ko pravijo, da brez gledalcev ni predstave.«

»Občinstva mora biti nujno več. Mi smo že vadili te predstave pred tako rekoč praznimi dvoranami, vzdrževali smo jih, kot smo rekli, na neki temperaturi, ampak to ni to.«

»Seveda si želimo, da bi se že ta teden za naslednji teden odloki spremenili in bi lahko imeli zasedenost gledališča takšno, kot smo jo lahko imeli jeseni pred zaprtjem gledališča. To pomeni na malem odru šest ljudi, na velikem odru pa, če odpremo tudi galerijo in stranske sedeže z ustrezno razdaljo, tja do 80 ljudi.«

»Kdor poje, slabo ne misli.«

»Dlje kot sta hodili, bolj sta si želeli, da ne bi bili toliko državljanki, ampak raje prebivalki. Zdaj sta prispeli v gledališče.«

»Midva z Borisom Devetakom sva že pred časom, potem naju je ustavila korona, naredila neko predstavico, ki sva jo nekajkrat na prostem tudi zaigrala in poimenovala Radio Poper.«

»Ta predstava je že bila skuhana prej, a je nisva mogla kar pogreti in na novo predstaviti, ampak sva jo morala premisliti in prenoviti, a v osnovi gre za že izdelan star projekt.«

»Ali satiro potrebujemo ali ne, je vprašanje globlje analize in razmisleka. Ta trenutek Slovenija oziroma tisti, ki ima Slovenijo v rokah, tega prav gotovo ne potrebuje in ne želi.«

»Smeh je bil vedno zdravilen, je nekakšen duševni WC, kjer se lahko znebimo svojih frustracij. Potegneš vodo in gre vse ven, ko potegnemo vodo, pa se nam vse vrača.«

»Tam, kjer se država neha – poglejte mi vendar tja, bratje moji!«

»Država potrebuje ljudi, ki so dovolj šibki, da postanejo odvisni, in dovolj pridni, da ostanejo koristni. Demokracija se je vkopala v katakombe zdravih, odgovornih in normalnih. Ni demokracije za bolezen in umiranje, ni demokracije za vizije upornega duha ali trepetanje šibkega srca – ni demokracije za naravo.«

»Ljudje so zaprti kot školjke, kot pozabljeno vino v kotu kleti. Utrujeni so, še več, imam občutek, da se počutijo zlorabljene. Zlorabljene od medijev, od politike, od znanosti. Od vseh delov družbe, ki so jim včasih, če ne že zaupali, vsaj podzavestno verjeli.«

»Najbrž bo ta virus tako ali drugače izzvenel, ampak to bodo površno zašite rane na močno, močno zveriženem truplu družbe, ki ga ta epidemija pušča za sabo. In ko še umetnost dreza v te rane, odziv ne more biti drugo kot upor. Gnus?«