Ključna beseda: predstava

»Da je cikel naslovljen kot nemški, pa nima nobene zveze z geografijo.«

»Za to predstavo smo vzeli neke surplus materiale, kot temu rečem, ki so nam ostali od prejšnjih predstav.«

»O Prešernu kot človeku dvomim, da kaj vemo.«

»Gledalec pričakuje neke podobe, ki smo se jih mogoče naučili že v šoli in ki poudarjajo Prešerna kot pozitiven lik v naši zgodovini, mene pa zanima predvsem njegova človeška plat.«

»Delamo predstavo o nekom, o komer misliš, da veliko veš, a ugotoviš, da marsičesa ne veš in odkriješ o njem ogromno novih podatkov.«

»Gledališče mora biti kritična zavest. Kako to doseči? S katerimi žanri? Prepričana sem, da so žanri, ki jih imajo za lahkotne, pravi vzvod za trkanje na človekovo zavest.«

»Odigrati to spreobrnjenje je bil zame pravi izziv. Ali gre res za pravo kesanje, ali bo starec nastavil še drugo lice, ali bo šlo za 'zob za zob'… Preobrazba bi lahko bila kaj hitro osladna.«

»Znova se počutiš kot otrok. Na odru si v nekem varnem okolju, kjer pa lahko počneš igrive norčije. Lepo nam je bilo delati to predstavo, nismo bili pod pritiskom, igrali smo se igro.«

»Ekipa, ki jo pripelje Ivana, je kreativna cona, v kateri se igralci počutimo varno in zelo ustvarjalno. Užitek je bil biti del takega procesa.«

»Zame je skupek treh in več ustvarjalnih poti – igre, plesa, petja, pravi užitek. Je največ, kar se lahko igralcu ponudi.«

»Bomo njihov igralski užitek začutili tudi gledalci.«

»Gre za gledališki projekt, ki spodbuja vrednosti človeškosti. V gledališče smo vrnili čarobnost, pripeljali smo pravljico. Gledalcem dajemo nekaj pozitivnega, iz dvorane gredo pojoč …«

»Čeprav to niso profesionalni plesalci, so izvrstni. Igra, gib in petje – vse troje skupaj je najtežja kombinacija. In prav vsi so se izkazali.«

»Vse preostalo so naredili Nejc Gazvoda, Aleksandar Popovski in igralci.«

»Vzel sem like, situacije in motive, ki so prisotni v Tonetovem pisanju, iz tega pa naredil celoto oziroma kalejdoskop zgodb.«

»Mostovi in bogovi govorijo skozi tisto, kar je bilo, in o tistem, kar bo.«

»Zgodovina je ogledalo, skozi katerega uzremo sebe.«

»Soočeni smo z navadnimi, majhnimi ljudmi, ki si želijo košček neba, ki si želijo življenje.«

»Vsaka dejavnost, ki se ukvarja z javnim diskurzom, ima možnost, da napravi nekaj dobrega za družbo.«

»Gledališče je dober kraj za to, da se prek čustev občinstvu predstavi pomembna in obremenjujoča družbena vprašanja.«

»Dobro gledališče poziva posameznike k razmisleku.«

»Zaradi tega verjamem, da ima moje delo smisel.«

»To vprašanje se mi je globoko vtisnilo v misli, premleval sem, kako bi lahko k temu prispeval Bitef, ne da bi zašel v smer naivnega optimizma.«

»Letošnje festivalsko geslo tako zveni optimistično, po naslovu pesmi Beti Đorđević Počnimo ljubav iz početka, in je hkrati poziv k temeljiti obnovitvi humanističnih vrednot, na katerih naj bi temeljila družba, skozi različne gledališke oblike.«

»Emmi in Ali le s tem, da sta skupaj, žalita celotno okolico. Emmi in Ali sta srečna, ko sta sama, toda strupeni okolici ne moreta ubežati. Zgodba se poigrava z žanrom melodrame, toda tisto, kar jo preveva, je tihi obup. Sreča ni zmeraj zabavna.«

»Prevarantski snubec de la Brive tako ni zgolj bolj ali manj tipizirani fičfirič rahlo omejene omike in pameti, temveč tudi ironični komentar igre videzov finančnega kapitalizma; skozi zagrenjenega ter malodušnega Marjana se pod povrhnjico še ene zavožene eksistence več postopno razkrivajo plasti, ki ne postavijo v novo luč le samega lika, ampak zahtevajo tudi premislek naših temeljnih vrednot; in ko (se) Henigman igra boleče naivnega Orgona, ne izkazuje samo svoje nadarjenosti za komične karakterje, marveč tudi za oblikovanje barvitih fresk slehernikov, ujetih v svojo čustveno resničnost.«

»Uprizoritev Sedem dni je več kot aktualna – vedno znova aktualna. Je življenje. In kot taka se uprizoritev Sedem dni nikoli ne konča – tako kot se življenje vedno znova obnavlja skozi neštete interakcije, dogodke, izkušnje, spomine.«

»V vseh nas v resnici tli želja po spremembi, po bolj izpopolnjujočem življenju.«

»Predstava po besedah ravnateljice in umetniške vodje MGL-ja Barbare Hieng Samobor prinaša izjemno natančen portret današnjega sveta, ki je 'okrutno precizen in obenem diskreten'.«

»Predstava je zame res nekaj posebnega. Delati delo človeka, ob katerem si zrasel v lutkovnem gledališču, in nekoga, ki ti je strašno pri srcu, je izredno veselje in odgovornost.«