Ključna beseda: radijska igra

»Tudi oni imajo pravico do zgodbe, polne ljubezni in dogodivščin.«

»turški obred«

»aktualnost besedila vidi predvsem v razdrobljenemu posamezniku, ki indice za oblikovanje svoje identitete išče v svetu hiperprodukcije videzov«

»Žlahtni meščan«

»Igra je odziv na celoten svet, kamor hodimo. Približujemo se katastrofi, podnebni ali drugačni, medtem ko svet, v katerem živimo, ta zahodna civilizacija in neoliberalna parlamentarna demokracija, ki jo sploh Združene države Amerike promovirajo kot najboljši 'rajski vrt', to ignorira. In mogoče je ravno to vzrok našega propada.«

»Osredotočili smo se na razmerje med predstavo o nekem idealnem konceptu (denimo rajski vrt) in njegova dejanska materialna resničnost, ko si v njem fizično udeležen. To je nekaj, kar lahko povežemo z vsemi sferami našega obstoja, predvsem pa je to pomembno, ko se poskušamo osamosvojiti ideologij, v katere nas vladajoči razredi vztrajno tlačijo. Kratka radijska igra Vrt je v tem smislu poskus osamosvojitve od privlačnih ideoloških zaslepitev.«

»Kmečke puntarje upodobil kot preudarne ljudi z vsemi človeškimi tegobami in stranpotmi.«

»Osredotočili smo se na razmerje med predstavo o nekem idealnem konceptu (denimo rajski vrt) in njegova dejanska materialna resničnost, ko si v njem fizično udeležen.«

»Posameznike, ki so v zgodovini radijske igre v Sloveniji opravili pionirsko delo, in tiste, ki smo ga potem nadaljevali kot zaposleni profesionalci na Radiu Slovenija.«

»Težko bi našli ustvarjalca na uprizoritvenem in najbrž tudi na glasbenem področju, ki ni sodeloval pri ustvarjanju radijskih iger.«

»Vsem pa velja zahvala za dolga, ustvarjalno plodna desetletja.«

»Zgodbe o predoru nam ponujajo tudi lastno možnost rešitve, zato ker nam je v resnici mar in se ne požvižgamo na vse – zato so stvari zle, grde in neprijetne.«

»Predor rešitve je sinonim za strahove ujetih v nas, vendar je hkrati tudi prispodoba za lepoto, luč, ki posije na koncu predora.«

»Iz take snovi smo, kakor so sanje – in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem.«

»Preko lika gospoda Jourdana, bolestno obsedenega s svojo družbeno veljavo in videzom, se Moliere sicer primarno ukvarja z vprašanjem povzpetništva, vendar ga danes, v času dominacije potrošnje in virtualnih prostorov, ki temeljijo na popularizaciji površinskih vrednot, lahko beremo tudi kot sodobnega, razdrobljenega posameznika, ki indice za oblikovanje svoje identitete išče v svetu hiperprodukcije videzov: Jourdain vrednote išče zunaj sebe, in to ne zaradi vrednot samih (ne zaradi ljubezni do umetnosti, znanja ali drugih veščin), temveč zgolj zaradi videza kultiviranega duha, ki naj bi mu prinesel določeno družbeno prepoznavo in veljavo. Ni zmožen globlje predanosti in vztrajnosti v kateri koli aktivnosti, ki ne ponuja instantne zadovoljitve, njegova nečimrnost in nagoni so njegovo ključno vodilo. To se mi zdi zelo simptomatsko za sodobno družbo, ki temelji na instant užitkih in hedonizmu. Jourdainov 'žlahtni jaz' je konstrukt, ki ni last notranje motiviranih, osebnih stremljenj in zanimanj, temveč je nekritično prevzeta, od zunaj vsiljena identiteta. Pri tem se opira na razne strokovnjake, ne zaupa ne v svojo presojo ne v presojo svojih bližnjih, temveč verjame le mnenju tistih, ki so sposobni s kultiviranim govoričenjem ustvariti videz avtoritete. Prav tako je dogodkovno središče te komedije priprava na dvorno zabavo; zabava je motiv, ki v sebi nosi zelo sodobno nagnjenje k nenehnemu iskanju ugodja in zadovoljevanja impulzov. Liki učitelja plesa, učitelja glasbe in učitelja filozofije pa ponujajo tudi indice za kritiko umetnosti (in etike), ki podlegajo diktatu tržnega kapitala. Kritiko poblagovljene, utilitarne umetnosti, ki v rokah korporacij služi predvsem spodbujanju ideologije potrošnje in tako ni več umetnost, temveč le še potrošna dobrina.«

»Moliera sem imel priložnost režirati samo enkrat, in še to med študijem na AGRFT-ju. Za režiserja je vedno izziv režiranje klasičnih del, saj so dobro poznana. Gledalci in poslušalci jih z zanimanjem pričakujejo. Prav je, da imamo klasična dramska besedila prirejena tudi za radijsko igro. V našem arhivu jih je kar nekaj. In kljub temu da so to klasična dela, so še kako aktualna in brezčasna. Tako kot Žlahtni meščan, v katerem se Moliere pozabava z željo po družbenem napredku, pretvarjanju, pokaže na snobizem in absurdnost nekaterih družbenih norm.«

»Vsak dober mornar mora preživeti eno nevihto.«

»Zvočno uglaševanje, skupno vokaliziranje ali t. i. 'komunikativna muzikalnost' je pomemben del stika in komunikacije med dojenčkom in odraslim.«

»Pot domov sem napisal iz jeze, ko sem prebral članek o dementnem štiriinosemdesetletnem starcu, ki se je nekako znašel na londonskem letališču in ni vedel drugega, kot da hoče k hčerki v Slovenijo.«

»Ostajamo branik avtohtone radiofonske umetnosti.«

»Vrhunskost nam priznavajo na festivalih, saj stremimo k dovršeni zvočni podobi.«

»A ste igro posneli v ambientu?«

»Da vi, ki delate klasične igre, popolne, ste že malo za luno.«

»Naša ušesa postanejo veliki slušni voajerji, ker ni drugih motilcev in smo zvokom sami, pa se nam izostri miselni tok.«

»Pri Jaki me navdušuje njegovo sodobno dramsko pisanje z drzno artikulacijo sodobnih tem, kot so vprašanje identitete, obravnavanje družbenomarginaliziranih skupin, pa tudi kritičen pogled mladih na sedanjost in prihodnost.«

»V Pesmi ptic v drevesnih krošnjah me je še posebno nagovoril kompleksni odnos med pripadnikoma dveh generacij in s tem dveh svetov, ki mi je omogočil zasesti dva tenkočutna igralca – Marijano Brecelj in Urbana Kuntariča, s katerima zmeraj rada sodelujem.«

»Moja pesem je popotnik, sel galaksij v sijaju«

»Glas sopranistke Rebeke Pregelj v registru in kakovosti dopolnjuje glasove igralcev.«

»Bila sem navdušena, očarana, prijetno vznemirjena. Imenitna ideja! Topel projekt!«

»Ta tišina ... Tišina morja, ki ni povsem nema. V njej je veliko glasbe in pripovedi. V njej se zgodi mnogo stvari.«