»Hofbauerjevo (stripovsko) delo zaznamuje tipična postindustrijska ikonografija, v katero na prepričljiv način vpleta elemente undergrounda, zgodovinskih avantgard in različnih subkultur, a tudi popularne kulture in številnih drugih referenc, s čimer njegovo delo pogosto pridobiva nadrealistične in celo kaj bizarne dimenzije.«
»Kot so poudarili številni kritiki, se Hofbauerjev bogati opus, ki mu ne manjka mračnjaške duhovitosti in humorja, tako loteva izvirnega tematiziranja številnih protislovij in absurdov sodobnega posttranzicijskega življenja v jugovzhodni Evropi.«
»Buhteče baročno, sublimno trepetajoče, groteskno baconovsko, ekspresivno de kooningovsko. Tizian in Botticelli, Klimt in Schiele, Auerbach in Appel. Pastozna razbrazdana polja in lazurni lebdeči sfumato. Skozi vse te svetove v svoji skoraj vsakodnevni slikarski praksi že petdeset let potuje slikar Ludvik Pandur v iskanju svojega svetega grala, idealne forme lastnega izraza. Včasih, kot pravi sam, ima občutek, da se ji je že približal.«
»Njegova serija fotografij je le njegovo videnje, kajti nihče ne ve in nihče si niti približno ne upa napovedati, kakšen bo jutrišnji svet, ki umira pred našimi očmi. Le eno je gotovo: drugačen bo.«
»Tako radikalno kot človek posega v svoj naravni prostor, so radikalni tudi njegovi posegi v lastne fotografske posnetke. Vse te možnosti je uporabil zato, da je čim nazorneje prikazal lastno občutenje grožnje, ki lahko v bližnji prihodnosti postane resničnost.«
»Tisoči kosov peciva, od portretov, mrtvih ptic, reprodukcij starih mojstrov, orožja, injekcij do okostnjakov, lobanj in seveda tisoče črk, sestavljenih v izjave, ki so tako ali drugače premaknile kolesje družbe in sveta. Krhka razstava izjemnega umetnika močnih misli.«
»Zanimalo nas je, kako se odziva aktualna umetnost na družbeno stanje zaradi epidemiološke krize ter na dejstva, kjer še najbolj izstopata prav strah in negotovost.«
»Tematika umetniških del nedvoumno priča o tem, kako je stanje, ko smo se primorani odpovedati temeljni potrebi človeštva, fizičnim stikom, močno zarezalo v delovanje družbe na splošno in kako le-ta poskuša ohranjati izjemno pomembno aktivno povezanost in solidarnost v družbi.«
»Hkrati razstava odpira vprašanje razmerja med neposredno izkušnjo (umetniških del) v fizičnem galerijskem prostoru in medijsko posredovano izkušnjo umetnosti preko tehnoloških vmesnikov, ki jo omogočajo okna kot nekakšni ekrani.«
»Pri obeh je šlo za poskus spodkopavanja dominantnega dojemanja medija razstave in osredotočanje na mejo med zunanjim in galerijskim prostorom. Intervenciji sta temeljili na prevzemanju in reafirmiranju prijemov, ki idejo nevtralnega praznega razstavnega prostora eksplicirajo in vključijo v sam učinek prostorskega posega.«
»njegovo delo ni avtonomna danost, ki ji je treba urediti primerno okolje, temveč se dogaja prav v napetih in dinamičnih razmerjih med artefakti, prostorom, gledalcem in institucionalnim okvirom«
»Pisanje prehaja v risanje in slikanje, pri čemer se oddaljuje od pomenskega ali berljivega, kot da bi bila ločila in črke naenkrat osamosvojeni od svojih funkcij, kot znamenja nekega ekscesa samega pisanja ali pisave, ki gre v plastično dojemanje zapisanega.«
»Fotografi lepot Triglavskega narodnega parka niso prenehali iskati, le način, kako to počno, se je skozi desetletja močno spremenil. Opremljeni s sodobno fotografsko opremo, z oblico znanja in izkušnjami, z enako veliko volje in vztrajnosti kot njihov predhodnik in vzornik, čakajo na pravi trenutek, da ga za nas, občudovalce iz doline, ujamejo v večnost fotografije.«
»Med deli Eve Petrič in Zdenke Žido se izrisuje povezovalna linija, in sicer reduciran likovni jezik, ki gradi kompozicije na podlagi osnovnih likovnih elementov črte in ploskve, ter plastenje ploskev, ki ustvarjajo prostorska razmerja po principu kontrastov.«
»Toda svoboda izražanja ni zgolj pravica, je tudi odgovornost in dolžnost, ki lahko od nas zahteva, da s preudarno argumentacijo, moralno verodostojnostjo in predanostjo resnici izrazimo komentar.«
»S kolažiranjem različnih medijev, v katerih ustvarjata, poudarjata hibridnost človekovih plati, obenem pa stremita k uravnoteženi predstavitvi posameznika, na eni strani s pomočjo duhovite, iskrive risbe in na drugi s fotografijo spokojnih in resnobnih izrezov ljubljanske krajine.«
»Črno-bele fotografije obsegajo tako kavarniške interjerje kot tudi urbano in neurbano ljubljansko krajino. Kavarne gostom programa ICORN predstavljajo družabni prostor, vendar Frankova fotografija z odsotnostjo ljudi implicira občutek osamljenosti in odmaknjenosti v Sloveniji.«
»V svetu zmeraj popularnejše digitalizirane umetnosti in monotonih, enoplastnih reklamnih fotografij, ki nas spremljajo na vsakem koraku, umetnica nasprotno opozarja na fizične vidike umetniškega dela, njegove materialne, senzorične lastnosti in realen prostor, ki ga zavzema.«