»Nekaj svežega in nepričakovanega se zgodi z vzporedno predstavitvijo fotografij dveh umetnic, Maje Šivec in Nataše Segulin, ki sicer intimno ustvarjata vsaka zase, prva s pripravo v ateljeju, druga spontano na različnih krajih sveta.«
»Rojstvo, ljubezen, smrt. Ob vseh teh fotografijah, ki s simboliko dominirajoče svetlobe ne pričajo o koncu, temveč o trajanju, prihodnosti in življenju, švigajo leta, se množijo spoznanja.«
»Svoje delo sem 20 let poskušala pokazati na Kitajskem. 20 let so me različni muzeji vabili, naj pridem. Pošljem predlog, oni ga sprejmejo, predlogi morajo iti na vlado in vlada vsakokrat reče ne zaradi golote ali česa drugega; obstaja toliko omejitev.«
»Zelo sem ponosna na Glastonbury. Vsi so mi govorili: 'to je samomorilno, a si nora, ljudje so na gobah, na drogah, kako lahko prisiliš 275.000 ljudi, da utihnejo za sedem minut?' Morala sem tvegati, res sem. Bilo je čarobno, neverjetno. (...) Veste, koliko televizijskih gledalcev smo imeli? 1,1 milijarde. Lahko vam pošljem podatke, to je celo več kot Trump!«
»Nekaj svežega in nepričakovanega se zgodi z vzporedno predstavitvijo fotografij dveh umetnic, Maje Šivec in Nataše Segulin, ki sicer intimno ustvarjata vsaka zase, prva s pripravo v ateljeju, druga spontano na različnih krajih sveta.«
»Pri obeh fotografinjah vznikajo podobe iz temnih ozadij in jih je mogoče zaznati kot odmev tišine: pri neposrednih upodobitvah ženskih aktov Maje Šivec sugestivno nazoren, pri minimalističnem vdoru neprosojne svetlobe v prostor podob Nataše Segulin pa nerazložljivo mističen.«