»S svojim večdesetletnim delom je resnično dokazal, da se da enovito združiti primorski kulturni prostor in s tem slovenskega. Umetnik je živ dokaz povezovanja, saj je nastopal in delal tako v Benečiji, na Goriškem, Tržaškem in Koprskem, presegal je ideološke in strankarske jezove, bil vse življenje predan gledališkemu artizmu, slovenski besedi in utrjevanju dostojanstva slovenskega človeka.«
»Begunec Vučko in migrant Leo tako nehote postaneta krojilca usode podobno nesrečnih ljudi. Da bi rešila svoje finančne težave, se jih odločita prodati. In če se sprva še zdi, da jima za begunce ni vseeno, je iz dneva v dan v Leu in Vučku vse manj človeškega.«
»Nekoč so bili ljudje je film, ki ga najraje ne bi gledali. Iz preprostega razloga: ker je v njem toliko bolečine, trpljenja, stiske v življenju ljudi, podobnih vam, da boste rekli 'preveč je'. Toda Vojnović ni želel posneti pravljice za lahko noč ali komercialnega kiča za konec tedna. Ne, Vojnović je posnel film, ki pokaže, kako slaba odločitev vodi v še slabšo, kako vsak korak v napačno smer oži svet in možnosti za dostojno preživetje.«
»Ni prvič, da sem jokala v skoraj vsakem prizoru, v katerem sem bila. Rada najdem grdoto v ljudeh. Rada sem surova. Všeč mi je, če dobim scenarij, v katerem postavljam izziv sami sebi, in nikoli nisem izbrala filmske vloge, ne da bi me bilo strah.«
»Zach je nekdo, ki me je poznal, poznal moj potencial in želel sodelovati z menoj. Mislim, da bi bilo nenavadno, če bi napisal stvar v slogu Nancy Meyers in rekel: 'Torej ... ne boš jokala v tem filmu.' Temu bi težko verjela.«
»Prepričan sem o njenem izjemnem talentu. To je tako, kot če si z najneverjetnejšim violinistom na svetu in mu boš napisal pesem, seveda ne boš napisal nečesa, kar je preprosto. Napisal boš nekaj, kar bo prevzelo vse, ker veš, da to zmorejo.«
»MRI je potrpežljivo zgrajena in režijsko vrhunsko izpeljana drama, ki osupne z dolgimi, natančno orkestriranimi sekvencami protimigracijskih protestov; tako avtentičnih prizorov ne bi bila sposobna zabeležiti marsikatera dokumentaristova kamera.«
»V času odraščanja sem veliko časa preživel na podeželju, v bližini živali – tako da sem pogosto prisostvoval tudi trenutku njihove smrti ... Smrt živali, pa čeprav neznosna, še posebej iz današnje urbane perspektive, je vedno nastopila, kadar je bilo treba nahraniti igralce in ekipo filma, tako pred kamero kot za njo.«