»Pisca veselih in žalostnih zgodb, ki jih danes prištevamo v vrh slovenske literature, ne bomo nikoli do konca spoznali. To je vesela usoda vseh velikih umetnikov in njihovih umetniških del. Ravno v tem je pravzaprav vsa skrivnost. Tudi pri Cankarju. V gledališču ga lahko uprizarjamo v neskončnost, ker se zdi, da bomo v njegovih dramah vedno znova našli še nekaj neodkritega, neizpovedanega kot nekakšna slutnja.«
»Tudi kot najstniki Cankarju ne moremo čisto ubežati; radi smo svobodni, in kar je predpisano, nam ni zelo pri srcu. Ko pa odrastemo, si Cankarja, če le hočemo, končno lahko privoščimo samo zato, da bi uživali.«
»Ključno sporočilo filma je, da moramo biti pazljivi v zvezi z miti, ki so se napletli okrog van Gogha. Resničnost pogosto kaže 180 stopinj v drugo smer kot te zmotne predstave.«
»Tako kot Mozarta, Cézanna in Michelangela je tudi van Gogha zaznamovala strast do umetnosti, ki je podžigala njegovo močno voljo. Nihče ni vedel toliko kot on o velikih predhodnikih in relevantnih sodobnikih. Intenziven, ja. Težave z duševnim zdravjem ‒ prav tako. A pri njegovem opusu ni ničesar naključnega ali zgolj podedovanega. Prav zaradi tega so dokumentarci zanimivi: več kot izvemo o umetniku samem, bolj lahko cenimo njegovo delo.«