»V mojih delih so vsepovsod tudi očesca, planeti, sonca, ki nekako spremljajo gledalca in mu spreminjajo očišče. To se mi zdi pomembno, saj se običajno, ko gledamo sliko, zapičimo v nekaj točk na njej in se fokusiramo nanje. To so ta očišča in ta nas gledajo in stimulirajo.«
»Tu pa je razstava v majhnem prostoru, v katerem sta le en ali dva obiskovalca, vsakemu pa je omogočen tudi pristen stik in pogovor z avtorjem, ki pokomentira svoje delo.«
»Zdaj sledijo razstave, zato je pomembno, da slike prenesem iz ateljeja in vidim, kako učinkujejo v nekem drugem prostoru. Čeprav je tu prostor majhen, pa mi vseeno da dober podatek o tem, kaj narediti za celoten ambient.«
»Tole je zgodba o letu življenja. O letu upanja, ustvarjanja in vztrajnosti. O letu, ko se zaveš, da ni vse samoumevno in da se je treba in vredno boriti za obstoj umetnosti. Ker je bistvenega pomena za našo družbo. Ves čas se dotika meja in le z njihovim dotikanjem si lahko odpremo poti do novih spoznanj.«
»To leto me je z vsemi preizkušnjami okrepilo in me utrdilo v prepričanju, da je naše poslanstvo zelo pomembno, zato vsem nam ob našem prazniku želim, naj naš duh ne klone, saj se bo nevihta prej ali slej polegla. Valovi se bodo umirili, oblaki se bodo dvignili in nad nami bo modro nebo!«
»Izkazalo se je, da nekateri bolj, drugi manj verjamemo vanjo in v njeno moč. Nekateri jo za svoj obstoj potrebujemo bolj, drugi manj. A kako je mogoče, da nas je tudi dojemanje umetnosti, kulture in znanja razdvojilo? Zakaj tudi to ločilo med sabo, med narodi in različnimi zaščitnimi ukrepi.«
»Naj bo končni namen boja proti bolečini in virusu takšen ali drugačen, zaupanje v napredek, razvoj misli in človeške etike bo vselej pogojen tudi z dojemanjem in doživljanjem umetnosti in kulturne plemenitosti.«
»Mozaik je postal del mene – postal je moj jezik. Mozaični koščki, tesere, so postali črke moje abecede, mozaične linije stavki, ki so se vili drug za drugim. Začeli so sestavljati prozo in poezijo – moja umetniška dela.«