»Po večernicah nas je taistega dne odpeljal gospod subprior v samostansko zakristijo, pozidano z oboki in debelim zidovjem. V njej je mnogo raznih parametrov precejšnje vrednosti. Potlej nas je po skrivnih stopnicah peljal v knjižnico in še v eno zakristijo, pozidano nad obokom cerkve in spodnje zakristije. V knjižnici vidiš nad dva tisoč knjig iz vseh ved, večinoma na pergamentu, tudi prav starih in s trsom pisanih, ne tiskanih, kakor je danes v navadi.«
»V 60. letih prejšnjega stoletja so v Fontaniggah (južni predel Sečoveljskih solin) opustili še zadnje soline, kjer so sol pridobivali še po srednjeveškem postopku. Že takrat je prvi ravnatelj Pomorskega muzeja, Miroslav Pahor, razmišljal o postavitvi nekakšnega 'solinarskega skansena'. Z Muzejem solinarstva so pred tridesetimi leti uresničili Pahorjevo vizijo in prva solinarska hiša je bila obnovljena leta 1989.«
»Formalno – gotovo, dejansko pa utegne biti resnica povsem drugačna in bolj umazana. Francoski trgovec z orožjem in njegov brat bankir sta se z Napoleonom dogovorila o prodaji zalog živega srebra iz Idrije. Tako si je združba treh posameznikov razdelila tri milijone.«
»Napoleon je idrijski rudnik kmalu izvzel iz pristojnosti ilirske uprave, čemur se je general Marmont zelo upiral, in ga podaril svojemu novemu viteškemu redu treh zlatih run, ki ga je ustanovil na Dunaju avgusta 1813.«
»Napoleon je idrijski rudnik kmalu izvzel iz pristojnosti ilirske uprave, čemur se je general Marmont zelo upiral, in ga podaril svojemu novemu viteškemu redu treh zlatih run, ki ga je ustanovil na Dunaju avgusta 1813. V redu so bili samo trije – Napoleon, njegov leta 1811 rojeni sin ter veliki kancler general Andreossy, zato je več kot verjetno, da se je dobiček rudnika stekal v Napoleonov zasebni žep.«
»Na čaj ali večerjo je k sebi vabil domače in tuje dame. V njihovi družbi je bil Metternich 'kakor petelinček med piškami'. Ni bil pa sam med njimi, vedno je povabil še kakšnega mladega plemiča, da mu je delal družbo.«
»Nujno je vrniti sokola prav tja, od koder je prišel ... Bil je last Henrika VIII., [ki je] ukazal, da jih več izdelajo za svojo novo ženo, vendar je kmalu za tem ukazal tudi, naj jih odstranijo. Lahko da so jih odstranjevali dobesedno takrat, ko so Anne Boleyn odrezali glavo.«
»Poskušal je izpodriniti papeževo avtoriteto in se je promoviral kot nekakšen cesar, ne le kot kralj. Henry in Anne sta se zelo potrudila za nekakšen piarovski podvig. Dekoracija Hampton Courta je bila povezana z njunimi ambicijami in kljubovanjem papežu.«
»Ironija je v tem, da je Anne Boleyn najbolj priljubljena od šestih žena in je verjetno tista z najmanj preživelimi dokazi ... Ker jo je Henry izbrisal. Res zanimivo je, da je ptico nekdo očitno želel shraniti za potomce. Torej je verjetno podpiral Anne.«
