»To ni zgodba o odprtju goriške severne postaje. To ni zgodba o Kavarni Bratuž. To ni zgodba o Soški fronti, fašizmu ali vseh tragedijah, ki so doletele to mesto. To ni zgodba o Miri, Pepiju ali Slavku. Oni so samo naši vodniki skozi ta kratki izsek zgodovine našega mesta. To je zgodba o ljubezni. O ljubezni ob Soči. O ljubezni sredi tragedije druge svetovne vojne in fašizma v Gorici. O ljubezni, ki ne ve za noben konfin. To je le ena od mnogo zgodb iz Gorice. Lahkotna, kot se spodobi za zgodbo o ljubezni. Konča se na vnovič združenem Trgu Evrope le nekaj let pred skupno Evropsko prestolnico kulture. Naj bo ta zaključek v resnici nov začetek za našo kolektivno zgodbo, ki jo pišemo vsak dan. Naj tudi Gorici, tako kot Mira in Pepi, ne vesta več za noben konfin.«
»S tem namigujem na spečo, pozabljeno zgodovino, ki se jo neprestano manipulira, deformira in podreja reinterpretaciji za potrebe domače porabe in velikih finančnih sil tihega ozadja. Zgodovina je postala dekor, sprevrnjena v estetski ornament za potrebe politike, financ in lažnega človekoljubja.«
»Sprašujem se, ali niso ravno neprestane, zaporedne vojne, ki divjajo po svetu, pravzaprav posledica kontroliranega nasilja, ki ga poganjajo močna, a tiha finančna ozadja.«
»Še zmeraj obstaja nevarnost, da se kontrolirano nasilje izmakne ideji marionete in se preprosto izmakne kontroli ter svet sprevrže v barbarstvo. Barbarstvo, v katerem padejo vse norme in standardi, ki smo jih sprejeli po drugi svetovni vojni.«
